27. Po drugem odstavku 74. člena ZRev-1 proti odločbam inštituta ni pritožbe.
28.
Navedena določba naj bi bila v neskladju s 25. členom Ustave. Ta določba zagotavlja pravico do pravnega sredstva tako, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21) navedlo, da ta določba zagotavlja načelo instančnosti,(*11) katerega bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti. To pomeni, da mora zakonodajalec v primeru, ko se o pravicah ali obveznostih odloča v upravnem postopku, zoper takšno odločitev predvideti pritožbo ali drugo pravno sredstvo.
29.
O tem, ali je upravni spor "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, ni enotne ustavnosodne presoje. Tako je Ustavno sodišče v nekaterih odločitvah štelo, da je pod "drugim pravnim sredstvom" mišljena tudi pravica do upravnega spora.(*12) V drugem primeru je štelo, da je izpolnjena zahteva iz 25. člena Ustave, ko je zoper odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev o odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti dovoljena pritožba, o kateri odloči Vrhovno sodišče.(*13) Drugače pa je npr. v primeru izključenosti pritožbe zoper odločitev pristojnega organa Odvetniške zbornice o vpisu v imenik odvetnikov kljub temu, da je zoper odločitev dovoljen upravni spor, štelo, da gre za poseg v 25. člen Ustave in ugotavljalo, ali je ta ustavno dopusten.(*14) Ob ugotovitvi o neenotnih stališčih do navedenega vprašanja v ustavnosodni presoji se je moralo Ustavno sodišče za naprej načelno opredeliti do tega, kako razlagati pojem "drugo pravno sredstvo" iz 25. člena Ustave. Pri tem je izhajalo iz tega, da gre lahko za dva različna pravna položaja.
30.
Na eni strani je položaj, ko o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih odločajo prvostopenjski upravni organi, zoper njihove odločitve pa je dovoljena pritožba, o kateri praviloma odločajo pristojna ministrstva. Takšna ureditev je ne le v funkciji zagotavljanja človekove pravice iz 25. člena Ustave, temveč tudi v funkciji načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave,(*15) saj omogoča, da se kršitve materialnega in procesnega prava odpravijo v okviru upravnega postopka, ne da bi bilo za to potrebno sodno varstvo. Na drugi strani pa imamo primere, ko v t. i. upravnih zadevah v najširšem pomenu te besede odločajo najvišji organi posamezne veje oblasti (npr. Vlada),(*16) ali pa primere, ko v takšnih zadevah odločajo posebni organi, ustanovljeni z zakonom, ki so posebej strokovno usposobljeni za odločanje v posameznih vrstah zadev, kot je npr. po ZRev-1 Inštitut. Posebej v slednjih primerih bi glede na pravno naravo organa(*17) in glede na vrsto zadev, o katerih odloča, dosledno zagotavljanje pravice do pritožbe zahtevalo ustvarjanje novih instančnih organov le v ta namen, pri tem pa bi takšno kopičenje pravnih sredstev zgolj podaljševalo postopke. Kopičenje pravnih sredstev samo po sebi namreč ne zagotavlja niti kvalitetnejšega niti učinkovitejšega varstva pravic. V nekaterih primerih zaradi posebnih znanj, ki se zahtevajo že za odločanje v postopku na prvi stopnji, pritožbenega organa sploh ne bi bilo mogoče oblikovati.
31.
Iz ustavnega besedila, po katerem mora biti zagotovljena "pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva", izrecno ne izhaja zahteva, da bi moralo biti "drugo pravno sredstvo" vedno zagotovljeno znotraj konkretnega (v tem primeru upravnega) postopka, temveč omogoča tudi razlago, po kateri lahko funkcijo pravnega sredstva izjemoma opravi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku. Zlasti to velja v primerih, ko instančno odločanje ni v funkciji poenotenja upravne prakse. Zato je v primerih, ko o posameznih upravnih zadevah odločajo najvišji organi posameznih vej oblasti ali strokovni organi, ki so posebej v ta namen ustanovljeni z zakonom kot organi na prvi in zadnji stopnji, mogoče šteti upravni spor kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, vendar pod pogojem, da se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, kot ga zagotavlja ta človekova pravica – to je, da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Če je takšno pravno sredstvo zagotovljeno, izključitev pritožbe zoper odločitev v upravnem postopku ne pomeni posega v 25. člen Ustave.
32.
Za postopek sodnega varstva se po drugem odstavku 77. člena ZRev-1 uporabljajo določbe ZUS, če ni s tem zakonom določeno drugače. člen 82 ZRev-1 posebej določa, da sodišče preizkusi odločbo Inštituta v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 25. člena ZUS. V tožbi lahko stranka uveljavlja tako napačno uporabo materialnega in procesnega prava kot tudi to, da je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Torej lahko uveljavlja vse razloge, ki bi jih lahko uveljavljala tudi v pritožbi zoper upravno odločbo (prvi odstavek 237. člena ZUP). Zato je zanjo tožba v upravnem sporu glede obsega izpodbijanja enako učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila pritožba v upravnem postopku.
33.
Dokončne upravne odločbe so praviloma izvršljive. Tožba v upravnem sporu nima suspenzivnega učinka, če zakon ne določa drugače. Ker je v postopku odločanja Inštituta pritožba izključena, je odločitev Inštituta dokončna. Če bi bila s tem tudi izvršljiva, bi to lahko pomenilo, da je tožba v upravnem sporu manj učinkovito pravno sredstvo od pritožbe, ki ima praviloma odložni (suspenzivni) učinek. Vendar iz določb ZRev-1, ki se nanašajo na izvršitev odločb Inštituta (členi 120 do 122), izhaja, da je njihova izvršljivost vezana na pravnomočnost, torej na odločitev sodišča o tožbi zoper odločbo Inštituta. Šele z dnem pravnomočnosti odločbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog revizorja oziroma pooblaščenega ocenjevalca vrednosti premoženja namreč subjekt nadzora ne sme več opravljati tistih nalog, na katere se odvzem dovoljenja nanaša (prvi odstavek 122. člena ZRev-1). Prav tako Inštitut šele po pravnomočnosti odločbe o odvzemu dovoljenja oziroma izreku opomina javno objavi povzetek odločbe v strokovni reviji, ki jo izdaja (tretji odstavek 122. člena ZRev-1). To pa pomeni, da ima tožba suspenzivni učinek in je v obravnavanem primeru tudi s tega vidika enako učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila pritožba.
34.
Glede na navedeno izključitev pritožbe ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva, zato drugi odstavek 74. člena ZRev-1 ni v neskladju s 25. členom Ustave.