1. Pogodbenice, kolikor to še ni mogoče, sprejmejo potrebne ukrepe, da omogočijo uporabo tehnologije za video prenos med državo članico in Združenimi državami Amerike za zaslišanje priče ali izvedenca v zaprošeni državi za postopek, za katerega je na voljo medsebojna pravna pomoč. Če ni natančno določeno v tem členu, je način izvedbe takega postopka tak, kot ga predvideva veljavna pogodba o medsebojni pravni pomoči med državami oziroma pravo zaprošene države.
2. Če se država prosilka in zaprošena država ne dogovorita drugače, država prosilka krije stroške, povezane z vzpostavitvijo in vzdrževanjem video prenosa. Drugi stroški, ki nastanejo med izvajanjem pomoči (vključno s stroški, povezanimi s potovanjem sodelujočih v zaprošeno državo), se krijejo v skladu z veljavnimi določbami pogodbe o medsebojni pravni pomoči, ki velja med državami, ali če take pogodbe ni, kakor se država prosilka in zaprošena država dogovorita.
3. Država prosilka in zaprošena država se lahko posvetujeta, da bi olajšali reševanje pravnih, tehničnih ali logističnih vprašanj, ki se lahko pojavijo pri izvrševanju zaprosila.
4. Brez poseganja v zakonodajne pristojnosti države prosilke, se namerna lažna izjava ali drugo neprimerno vedenje priče ali izvedenca med videokonferenco kaznuje v zaprošeni državi enako, kakor bi bilo storjeno med domačim sodnim postopkom.
5. Ta člen ne posega v uporabo drugih sredstev za pridobivanje izjav v zaprošeni državi, ki so na voljo na podlagi veljavne pogodbe ali zakonodaje.
6. Ta člen ne posega v uporabo določb dvostranskih sporazumov o medsebojni pravni pomoči med državami članicami in Združenimi državami Amerike, ki zahtevajo ali dovoljujejo uporabo tehnologije za video-konferenco poleg namenov opisanih v odstavku 1 tudi zaradi prepoznave oseb ali predmetov ali jemanje izjav v preiskavi. Če ni že predvideno v veljavni pogodbi ali zakonu, lahko država v takih primerih dovoli uporabo tehnologije za videokonferenco.