• PREDPIS
  • VELJAVEN

Uredba o ratifikaciji Administrativnega sporazuma o izvajanju Konvencije med Republiko Slovenijo in Italijansko republiko o socialni varnosti

OBJAVLJENO V: Uradni list RS (mednarodne) 1-1/2002, stran 1 DATUM OBJAVE: 15.1.2002

VELJAVNOST: od 1.8.2002 / UPORABA: od 1.8.2002

RS (mednarodne) 1-1/2002

Verzija 2 / 2

Čistopis se uporablja od 1.8.2002 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 8.3.2026: AKTUALEN.

Časovnica

Na današnji dan, 8.3.2026 je:

  • ČISTOPIS
  • AKTUALEN
  • UPORABA ČISTOPISA
  • OD 1.8.2002
    DO nadaljnjega
Format datuma: dan pika mesec pika leto, na primer 20.10.2025
  •  
  • Vplivi
  • Čistopisi
rev
fwd
1. Uredba o ratifikaciji Administrativnega sporazuma o izvajanju Konvencije med Republiko Slovenijo in Italijansko republiko o socialni varnosti
Na podlagi petega odstavka 75. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 45/01) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O    
O RATIFIKACIJI ADMINISTRATIVNEGA SPORAZUMA O IZVAJANJU KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ITALIJANSKO REPUBLIKO O SOCIALNI VARNOSTI

1. člen

Ratificira se Administrativni sporazum o izvajanju Konvencije med Republiko Slovenijo in Italijansko republiko o socialni varnosti, podpisan v Ljubljani 11. septembra 2001.

2. člen

Administrativni sporazum se v izvirniku v slovenskem in italijanskem jeziku glasi:
A D M I N I S T R A T I V N I     S P O R A Z U M    
ZA IZVAJANJE KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ITALIJANSKO REPUBLIKO O SOCIALNI VARNOSTI
V skladu s 35. členom Konvencije med Republiko Slovenijo in Italijansko republiko o socialni varnosti z dne 7. julija 1997 so se pristojni organi, in to:
za Republiko Slovenijo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvo za zdravstvo,
za Italijansko republiko Ministrstvo za delo in socialno skrbstvo ter Ministrstvo za zdravstvo,
za izvajanje konvencije dogovorili naslednje:

I. DEL SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(Definicije)
Pri uporabi tega administrativnega sporazuma:

a)

izraz “konvencija” označuje konvencijo med Republiko Slovenijo in Italijansko republiko o socialni varnosti,

b)

izraz “sporazum” označuje ta administrativni sporazum,

c)

imajo izrazi iz 1. člena konvencije enak pomen, ki jim ga daje omenjeni člen.

2. člen

(Pristojni nosilci)
Pristojni nosilci za uporabo konvencije in sporazuma so:

A)

Za Slovenijo:

1)

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ko gre za pokojninsko in invalidsko zavarovanje;

2)

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ko gre za zdravstveno zavarovanje;

3)

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ko gre za družinske dodatke in varstvo materinstva;

4)

Republiški zavod za zaposlovanje, ko gre za zavarovanje za primer brezposelnosti.

B)

Za Italijo:

1)

Nacionalni zavod za socialno skrbstvo, ko gre za splošno obvezno zavarovanje za primer invalidnosti, starosti in smrti zaposlenih delavcev in za posebne vrste delavcev, ki opravljajo samostojno dejavnost; za posebne sisteme zavarovanja za primer invalidnosti, starosti in smrti posebnih kategorij zaposlenih delavcev, ki nadomeščajo splošno zavarovanje in jih vodi Nacionalni zavod za socialno skrbstvo; za brezposelnost, družinske dodatke in dajatve za primer bolezni, vključno s tuberkulozo, ter za materinstvo;

2)

Nacionalni zavod za zavarovanje nesreč pri delu in poklicnih bolezni, ko gre za zavarovanje nesreč pri delu in poklicnih bolezni, razen zdravstvenih storitev;

3)

krajevno pristojne lokalne zdravstvene enote, oziroma za nekatere kategorije delavcev Ministrstvo za zdravstvo – ko gre za plačila storitev, predvidenih v zavarovanju za bolezen, vključno s tuberkulozo, in za materinstvo kakor tudi za zdravstvene storitve ob nesrečah pri delu in pri poklicnih boleznih; za nudenje storitev krajevno pristojne lokalne zdravstvene enote uporabljajo lastne ustanove, bolnišnice v javnem obveznem pogodbenem odnosu (univerze, znanstvene zavode za zdravljenje, registrirane cerkvene bolnišnice) ter druge strukture, ki jih priznavajo italijanski predpisi;

4)

drugi organi, ki delujejo po enem od načinov iz črke f) prvega odstavka 2. člena konvencije, in sicer:
– Nacionalni zavod za socialno varstvo vodilnih kadrov v industrijskih podjetjih;
– Nacionalni zavod za socialno varstvo za italijanske novinarje “Giovanni Amendola”;
– Nacionalni zavod za socialno varstvo in pomoč za delavce pri prireditvah.

3. člen

(Organi za zvezo)
Pristojni organi obeh držav pogodbenic so določili organe za zvezo med pristojnimi nosilci vsake države:

A)

Za Slovenijo:
– Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije;
– Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije;
– Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve;
– Republiški zavod za zaposlovanje.

B)

Za Italijo:
– Nacionalni zavod za socialno skrbstvo – glavna uprava – sedež;
– Nacionalni zavod za zavarovanje nesreč pri delu in poklicnih bolezni – centralna uprava;
– Ministrstvo za zdravstvo.

II. DEL DOLOČBE O UPORABI PRAVNIH PREDPISOV

4. člen

(Detaširani delavci)
1. Delavec, ki dela v tujini skladno s črkama a) in b) prvega odstavka 6. člena konvencije, dobi potrdilo, iz katerega je razvidno, do katerega datuma zanj veljajo pravni predpisi države, v kateri ima podjetje sedež. Potrdilo izdaja:

a)

v Sloveniji
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije;

b)

v Italiji
Nacionalni zavod za socialno skrbstvo.
2. V primerih, ki jih določa zadnji stavek črke a) prvega odstavka 6. člena konvencije, ko delo traja več kot 36 vnaprej predvidenih mesecev, delodajalec na zahtevo in s privolitvijo delavca pred iztekom omenjenega roka in na posebej za to predvidenem obrazcu pošlje pristojnemu organu države, kjer poteka začasna zaposlitev, in s posredovanjem pristojnega organa države, v kateri ima podjetje sedež, prošnjo za podaljšanje dela v tujini.
Če organ države, v kateri poteka začasna zaposlitev, izda dovoljenje za podaljšanje, pošlje dva izvoda obrazca delodajalcu in dva izvoda organu druge države, ki o tem obvesti tistega nosilca, pri katerem je delavec vpisan.
3. V primerih, ki jih določa zadnji stavek črke b) prvega odstavka 6. člena konvencije, ko delo traja več kot 24 vnaprej predvidenih mesecev, mora delavec pred iztekom omenjenega roka in s posredovanjem pristojnega organa tiste države, v kateri običajno opravlja svojo dejavnost, poslati pristojnemu organu države, v kateri začasno dela, prošnjo za podaljšanje obdobja, ko zanj veljajo pravni predpisi prve države, napisano na za to predvidenem obrazcu.
Če organ države, v kateri poteka začasna dejavnost, izda dovoljenje za podaljšanje, pošlje dva izvoda obrazca delavcu in dva izvoda organu druge države, ki o tem obvesti tistega nosilca, pri katerem je delavec vpisan.
4. Prošnje iz drugega in tretjega odstavka je treba nasloviti na:

a)

V Sloveniji
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve;

b)

v Italiji Ministrstvo za delo in socialno skrbstvo – Glavna direkcija socialne pomoči in skrbstva – Oddelek II – Rim.

5. člen

(Pravica do izbire)
1. Za uveljavljanje pravice do izbire, predvidene v 7. členu konvencije, mora zavarovanec v treh mesecih od začetka dejavnosti ali od začetka veljavnosti konvencije predložiti prošnjo pristojnemu nosilcu države, ki ga je poslala, ter v vednost ustreznemu nosilcu države, kjer dela. Če ne pride do izbire v predvidenem roku, se uporabljajo pravni predpisi le-te države. Izbira začne veljati z datumom začetka dejavnosti.
2. Zavarovanec mora prošnjo iz prejšnjega odstavka predložiti preko diplomatskega ali konzularnega predstavništva.

6. člen

(Prostovoljno zavarovanje)