2. člen – opredelitev pojmov
V tej konvenciji:
1. »Nesnovna kulturna dediščina« pomeni prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezani orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, in zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti. V tej konvenciji nesnovna kulturna dediščina pomeni le tisto dediščino, ki je skladna z obstoječimi mednarodnimi instrumenti za človekove pravice, z zahtevami o medsebojnem spoštovanju med skupnostmi, skupinami in posamezniki in s trajnostnim razvojem.
2. »Nesnovna kulturna dediščina«, kakor je določena v prvem odstavku, so med drugim tudi:
(a)
ustna izročila in izrazi, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne dediščine;
(b)
uprizoritvene umetnosti;
(c)
družbene prakse, rituali in praznovanja;
(d)
znanje in prakse o naravi in svetu;
(e)
tradicionalne obrtne veščine.
3. »Varovanje« pomeni ukrepe za zagotovitev ohranjanja nesnovne kulturne dediščine, vključno s prepoznavanjem, dokumentiranjem, raziskovanjem, ohranjanjem, zaščito, spodbujanjem, izboljševanjem, prenosom, še posebej s formalno in neformalno izobrazbo kakor tudi z oživitvijo različnih vidikov te dediščine.
4. »Države pogodbenice« pomeni države, ki jih ta konvencija zavezuje in za katere velja.
5. Ta konvencija se smiselno uporablja za ozemlja, navedena v 33. členu, ki postanejo pogodbenice te konvencije v skladu s pogoji iz tega člena. V takem obsegu se izraz »države pogodbenice« nanaša tudi na ta ozemlja.