Stalno razsodišče je pristojno za oblikovanje kompromisa, če se stranke dogovorijo, da se bodo v ta namen obrnile na razsodišče.
Podobno je razsodišče pristojno, tudi če tako zahteva le ena od strank v sporu, kadar so bili neuspešni vsi poskusi, da bi prišli do sporazuma po diplomatski poti v primerih:
1.
spora, za katerega velja splošna pogodba o arbitraži, ki je bila sklenjena ali obnovljena po začetku veljavnosti te konvencije in predvideva kompromis za vse spore in niti eksplicitno niti implicitno ne izloča oblikovanja kompromisa iz pristojnosti razsodišča. Ni pa mogoče uporabiti razsodišča, če druga stranka v sporu izjavi, da po njenem mnenju spor ne spada v tisto kategorijo sporov, ki se lahko predložijo v reševanje obvezni arbitraži, razen če po pogodbi o arbitraži vsa pooblastila za odločanje o tem predhodnem vprašanju niso podeljena razsodišču;
2.
spora zaradi posebnih dolgov, ki jih ena sila pogodbenica zahteva od druge sile pogodbenice kot terjatev do njenih državljanov in je bila za poravnavo teh terjatev sprejeta ponudba arbitraže. Te določbe pa ni mogoče uporabiti, če je sprejetje pogojeno s tem, da bi vprašanja iz kompromisa reševali na kakšen drug način.