1. Članica lahko izključi delavce, ki delajo krajši delovni čas, katerih število delovnih ur ali zaslužek je pod določenimi spodnjimi mejami:
(a)
iz obsega katerega koli od zakonskih sistemov socialne varnosti, omenjenih v 6. členu, razen za prejemke zaradi poškodb pri delu,
(b)
iz obsega katerega koli od ukrepov, sprejetih na področjih, navedenih v 7. členu, razen glede ukrepov v zvezi z varstvom materinstva, ki se razlikujejo od ukrepov, zagotovljenih po zakonskih sistemih socialne varnosti.
2. Spodnje meje iz prvega odstavka morajo biti dovolj nizke, da ne izključujejo pretirano visokega odstotka delavcev, ki delajo krajši delovni čas.
3. Članica, ki uporabi možnost iz prvega odstavka, mora:
(a)
občasno pregledati veljavne spodnje meje;
(b)
navesti v svojih poročilih o izvajanju konvencije po 22. členu Ustave Mednarodne organizacije dela veljavne spodnje meje, razloge zanje in ali se proučuje progresivna širitev zaščite tudi na izključene delavce.
4. O določitvi, pregledu ali spremembi spodnjih meja, omenjenih v tem členu, se je treba posvetovati z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.