110. člen
Jeziki, ki se uporabljajo za dokumentacijo, razprave in uradno dopisovanje
1 Za dokumentacijo zveze se uporabljajo angleški, arabski, francoski in španski jezik. Uporabljajo se tudi kitajski, nemški, portugalski in ruski jezik, s tem da se uporabljajo le za najpomembnejšo osnovno dokumentacijo. Uporabljajo se lahko tudi drugi jeziki, če države članice, ki so izrazile to željo, krijejo vse stroške, ki iz tega izhajajo.
2 Država ali države članice, ki so zahtevale jezik, ki ni uradni jezik, sestavljajo jezikovno skupino.
3 Mednarodni urad izdaja dokumentacijo v uradnem jeziku in jezikih pravilno oblikovanih jezikovnih skupin neposredno ali s posredovanjem območnih uradov teh skupin v skladu s postopki, dogovorjenimi v Mednarodnem uradu. Publikacije v različnih jezikih se izdajajo na enak način.
4. Dokumentacija, ki jo izdaja neposredno Mednarodni urad, se razpošlje, če je le mogoče, sočasno v različnih želenih jezikih.
5 Dopisovanje med poštnimi upravami in Mednarodnim uradom ter med slednjim in tretjimi lahko poteka v vsakem jeziku, za katerega ima Mednarodni urad na voljo prevajalsko službo.
6 Stroške prevoda v katerikoli jezik, vključno s tistimi, nastalimi zaradi uporabe petega odstavka, krije jezikovna skupina, ki je izrazila željo za ta jezik. Države članice, ki uporabljajo uradni jezik, plačujejo za prevode uradnih dokumentov pavšalni prispevek na prispevno enoto v znesku, ki je enak znesku, kot ga plačujejo države članice, ki uporabljajo druge delovne jezike Mednarodnega urada. Vse druge stroške, povezane z zagotovitvijo dokumentov, krije zveza. Zgornja meja stroškov, ki jih mora kriti zveza za pripravo dokumentov v kitajskem, nemškem, portugalskem in ruskem jeziku, se določi s sklepom kongresa.
7 Stroški, ki jih krije jezikovna skupina, se razdelijo med članice te skupine sorazmerno z njihovimi prispevki k izdatkom zveze. Članice jezikovne skupine si lahko te stroške razdelijo tudi po drugačnem sistemu, če se države s tem strinjajo, in o tem obvestijo Mednarodni urad prek predstavnika skupine.
8 Mednarodni urad najpozneje v dveh letih ugodi vsaki zahtevi po spremembi pri izbiri jezika, ki jo vloži država članica.
9 Za razprave na zasedanjih organov zveze so dovoljeni angleški, francoski, ruski in španski jezik ob uporabi sredstev prevajalskega sistema – z elektronsko opremo ali brez nje – izbira se prepusti presoji organizatorjev zasedanja po posvetovanju z generalnim direktorjem Mednarodnega urada in zadevnimi državami članicami.
10 Drugi jeziki se lahko ravno tako uporabljajo za razprave in zasedanja, omenjene v devetem odstavku.
11 Delegacije, ki uporabljajo druge jezike, zagotovijo simultano tolmačenje v enega od jezikov, omenjenih v devetem odstavku, in sicer na način, opisan v istem odstavku, če se lahko zagotovijo potrebne tehnične prilagoditve in tolmači.
12 Stroški prevajalskih storitev se razdelijo med države članice, ki uporabljajo isti jezik, sorazmerno z njihovimi prispevki k izdatkom zveze. Stroške postavitve in vzdrževanja tehnične opreme krije zveza.
13 Poštne uprave se lahko sporazumejo o jeziku, ki ga bodo v svojih medsebojnih odnosih uporabljale za uradno dopisovanje. Če takega sporazuma ni, se uporablja francoski jezik.