1. Osebe, ki so zavarovane po pravnih predpisih ene države pogodbenice in na ozemlju druge države pogodbenice doživijo nesrečo pri delu ali dobijo poklicno bolezen, lahko od nosilca v kraju bivanja zahtevajo vse potrebne storitve.
2. Če imajo osebe po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravico do storitev zaradi nesreče pri delu ali poklicne bolezni, so teh storitev deležne tudi, če med zdravljenjem prenesejo svoj kraj bivanja na ozemlje druge države pogodbenice. Za takšno spremembo kraja bivanja je treba predhodno pridobiti soglasje nosilca, ki je dolžan plačati storitev; soglasje se izda, če temu ne nasprotujejo zdravstveni razlogi in oseba odide k svojcem.
3. Storitve, do katerih imajo pravico osebe iz prvega in drugega odstavka, se priznajo po pravnih predpisih, ki veljajo za nosilca, pristojnega v kraju bivanja.
4. Razen v posebno nujnih primerih se proteze in drugi tehnični pripomočki ter druge storitve večje vrednosti nudijo le, če s tem predhodno soglaša nosilec, ki je dolžan plačati storitev.