1. Države članice se zavezujejo, da bodo obravnavale prošnjo za azil katerega koli tujca, ki zaprosi za azil na meji ali na območju katere koli države članice.
2. To prošnjo obravnava posamezna država članica, ki se določi po merilih te konvencije. Merila, določena v členih od 4 do 8, se uporabljajo v vrstnem redu, po katerem so navedena.
3. To prošnjo obravnava država v skladu s svojo notranjo zakonodajo in mednarodnimi obveznostmi.
4. Vsaka država članica ima pravico do obravnave prošnje za azil, ki ji jo predloži tujec, tudi če takšna obravnava ni njena odgovornost po merilih te konvencije, pod pogojem, da se prosilec za azil s tem strinja.
Država članica, odgovorna po navedenih merilih, je nato razbremenjena svojih obveznosti, ki se prenesejo na državo članico, ki je izrazila željo po obravnavi prošnje. Ta o tem, če ji je bila prošnja predodeljena, obvesti državo članico, odgovorno po navedenih merilih.
5. Vsaka država članica skladno s svojo notranjo zakonodajo ohrani pravico, da pošlje prosilca za azil v tretjo državo ob upoštevanju določb Ženevske konvencije, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom.
6. Postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej konvenciji, se začne takoj, ko je prošnja za azil prvič vložena v državi članici.
7. Prosilca za azil, ki je v drugi državi članici in tam vloži prošnjo za azil po umiku svoje prošnje med postopkom določanja odgovorne države, država članica, v kateri je bila vložena prošnja za azil, ponovno sprejme pod pogoji iz 13. člena zaradi dokončanja postopka določitve države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.
Ta obveznost preneha, če je prosilec za azil medtem zapustil območje držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ali je od države članice dobil dovoljenje za prebivanje, veljavno več kot tri mesece.