1. Vsaka država članica sporoči kateri koli državi članici, ki to želi, informacije o posameznih primerih, če je to potrebno za:
– določanje države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil,
– obravnavanje prošnje za azil,
– izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz te konvencije.
2. Te informacije lahko obsegajo le:
– osebne podatke o prosilcu in po potrebi o njegovih družinskih članih (polno ime, in kadar je to primerno, prejšnje ime; vzdevke ali psevdonime; sedanje in prejšnje državljanstvo; datum in kraj rojstva);
– osebne in potne listine (številke, veljavnost, datum izdaje, organe, ki so jih izdali, kraj izdaje itd.);
– druge informacije, potrebne za ugotovitev identitete prosilca;
– kraje prebivanja in opravljene poti;
– dovoljenja za prebivanje in vizume, ki jih je izdala država članica;
– kraj, kjer je bila prošnja vložena;
– datum morebitnih predhodnih vloženih prošenj za azil, datum vložitve sedanje prošnje, doseženo stopnjo postopka in morebitno sprejeto odločitev.
3. Poleg tega lahko država članica zaprosi drugo državo članico, da jo seznani z razlogi, na podlagi katerih prosilec utemeljuje svojo prošnjo, in kadar je to primerno, z razlogi za sprejete odločitve o prosilcu. Zaprošena država članica se odloči, ali jih bo navedla. V vsakem primeru se mora prosilec za azil strinjati s pošiljanjem zaprošenih informacij.
4. Menjava informacij se opravi na zaprosilo države članice in se lahko izvede samo med organi, ki jih je vsaka država članica določila in o tem obvestila odbor, določen po 18. členu.
5. Izmenjane informacije se lahko uporabijo le za namene, določene v prvem odstavku. V vsaki državi članici se lahko take informacije sporočijo samo organom, sodiščem in razsodiščem, pooblaščenim za:
– določanje države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil,
– obravnavanje prošnje za azil,
– izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz konvencije.
6. Država članica, ki posreduje informacije, zagotovi, da so te točne in najnovejše.
Če se izkaže, da je država članica posredovala informacije, ki so netočne ali ki jih ne bi smela posredovati, bo država članica prejemnica o tem nemudoma obveščena. Take informacije mora popraviti ali izbrisati.
7. Prosilec za azil ima na zaprosilo pravico seznaniti se z informacijami, izmenjanimi v zvezi z njim, dokler so na razpolago.
Če ugotovi, da so informacije netočne ali da ne bi smele biti posredovane, ima pravico, da se popravijo ali izbrišejo. Ta pravica se uresničuje v skladu s pogoji, določenimi v šestem odstavku.
8. V vsaki državi članici se posredovanje in prejem izmenjanih informacij evidentirata.
9. Te informacije se hranijo za obdobje, ki ni daljše od tistega, potrebnega za namene, za katere so izmenjane. Država članica v primernem trenutku preveri, ali jih je še treba hraniti.
10. V vsakem primeru tako posredovane informacije uživajo najmanj enako varstvo kot podobne informacije v državi članici, ki jih prejme.
11. Če podatki niso avtomatično obdelani, ampak kako drugače, vsaka država članica ustrezno ukrepa, da z učinkovitim nadzorom zagotovi skladnost s tem členom. Če ima država članica nadzorni organ iz dvanajstega odstavka, mu lahko določi nadzorne naloge.
12. Če ena ali več držav članic želi računalniško obdelati vse ali del informacij, navedenih v drugem in tretjem odstavku, je to mogoče samo, če so države sprejele ustrezno zakonodajo, ki se uporablja za takšno obdelavo in s katero se izvajajo načela Strasbourške konvencije z dne 28. januarja 1981 o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, in če so ustrezen nacionalni organ pooblastile za neodvisno spremljanje obdelave in uporabe posredovanih podatkov v skladu s to konvencijo.