10. člen
Reševanje sporov med pogodbenico in vlagateljem druge pogodbenice
1. Spori, ki nastanejo med pogodbenico in vlagateljem druge pogodbenice v zvezi z njegovo naložbo na ozemlju prve pogodbenice, se, kolikor je le mogoče, rešujejo po mirni poti.
2. Če takih sporov ni mogoče rešiti v šestih mesecih od datuma, ko je stranka v sporu zahtevala mirno rešitev, tako da je pisno obvestila drugo stranko, se spor na izbiro vlagatelja, ki je stranka v sporu, predloži v reševanje prek enega od naslednjih sredstev:
a)
v skladu s katerimi koli ustreznimi, predhodno dogovorjenimi postopki reševanja sporov;
b)
pristojnemu sodišču pogodbenice, ki je stranka v sporu;
c)
mednarodni arbitraži v skladu z naslednjimi odstavki tega člena.
3. Če vlagatelj izbere, da se spor predloži v reševanje mednarodni arbitraži, zagotovi še svoje pisno soglasje k predložitvi spora enemu od naslednjih teles:
a)
(1) Mednarodnemu centru za reševanje investicijskih sporov (Center), ustanovljenemu na podlagi Konvencije o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav, ki je bila dana na voljo za podpis v Washingtonu 18. marca 1965 (Washingtonska konvencija), če sta obe pogodbenici članici Washingtonske konvencije in se Washingtonska konvencija uporablja za spor;
(2)
Centru po pravilih, ki urejajo Dodatni dogovor za vodenje postopkov s strani Sekretariata Centra (pravila o Dodatnem dogovoru), če je vlagateljeva pogodbenica ali pogodbenica v sporu, vendar ne obe, članica Washingtonske konvencije;
b)
arbitražnemu sodišču, ustanovljenemu po Arbitražnih pravilih (Pravila) Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), kot jih stranki v sporu lahko spremenita (organ za imenovanja iz 7. člena Pravil je generalni sekretar Centra);
c)
arbitražnemu sodišču, ustanovljenemu na podlagi arbitražnih pravil katere koli arbitražne institucije, za katero se medsebojno dogovorita stranki v sporu.
4. Ne glede na dejstvo, da je vlagatelj morda spor že predložil zavezujoči arbitraži po tretjem odstavku, lahko pred začetkom arbitražnega postopka ali med postopkom sodišče ali upravno sodišče pogodbenice, ki je stranka v sporu, zahteva začasno prepoved za ohranitev njegovih pravic in upravičenj pod pogojem, da v to ni vključil zahteve za plačilo odškodnine.
5. Vsaka pogodbenica brezpogojno soglaša s predložitvijo investicijskega spora v reševanje zavezujoči arbitraži v skladu z izbiro vlagatelja po točkah a) in b) tretjega odstavka ali medsebojnim dogovorom obeh strank v sporu po točki c) tretjega odstavka.
6. a) Soglasje, dano v petem odstavku, skupaj s soglasjem, danim po tretjem odstavku, izpolnjuje zahtevo po pisnem dogovoru strank v sporu za namene II. poglavja Washingtonske konvencije, pravil o Dodatnem dogovoru, člena II Konvencije Združenih narodov o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb, podpisane v New Yorku 10. junija 1958 (Newyorška konvencija), in 1. člena Arbitražnih pravil UNCITRAL.
b)
Katera koli arbitraža po tem členu, za katero se lahko medsebojno dogovorita stranki v sporu, mora potekati v državi pogodbenici Newyorške konvencije. Za namene člena I Newyorške konvencije se šteje, da zahtevki, predloženi v arbitražo po tem členu, izhajajo iz trgovinskega razmerja ali posla.
c)
Pogodbenica v zvezi s katerim koli sporom, predloženim v arbitražo, ne prizna diplomatske zaščite ali vloži mednarodnega zahtevka, razen če druga pogodbenica ne upošteva odločbe, izdane v takem sporu, ali ne ravna v skladu z njo. Vendar pa diplomatska zaščita za namene te točke ne vključuje neformalnih diplomatskih izmenjav, katerih edini namen je olajšati reševanje spora.
7. Arbitražno sodišče, ustanovljeno po tem členu, odloča o zadevah v sporu v skladu s tistimi pravnimi pravili, za katera se lahko dogovorita stranki v sporu. Če takega dogovora ni, uporablja pravo pogodbenice, ki je stranka v sporu, vključno z njenimi kolizijskimi pravili in takimi priznanimi pravili mednarodnega prava, kot se lahko uporabljajo, upoštevajoč tudi ustrezne določbe tega sporazuma.
8. Za namen točke b) drugega odstavka 25. člena Washingtonske konvencije se vlagatelj, ki ni fizična oseba in je na datum pisnega soglasja iz šestega odstavka državljan pogodbenice, ki je stranka v sporu, in ki je bil pred nastankom spora med njim in to pogodbenico pod nadzorom vlagateljev druge pogodbenice, obravnava kot “državljan druge države članice“ ter za namen šestega odstavka 1. člena pravil o Dodatnem dogovoru kot “državljan druge države“.
9. Arbitražne odločbe, ki lahko vključujejo prisoditev obresti, so dokončne in zavezujoče za stranki v sporu. Vsaka pogodbenica nemudoma prizna tako odločbo in zagotovi učinkovito izvršitev takih odločb na svojem ozemlju.
10. V nobenem postopku, sodnem, arbitražnem ali drugačnem, ali pri izvršitvi katere koli odločitve ali arbitražne odločbe v zvezi z investicijskim sporom med pogodbenico in vlagateljem druge pogodbenice pogodbenica ne uveljavlja kot obrambo svoje suverene imunitete. Noben protizahtevek ali pravica do pobota ne sme temeljiti na dejstvu, da je zadevni vlagatelj prejel ali bo prejel na podlagi pogodbe o zavarovanju odškodnino ali drugo nadomestilo za vso domnevno škodo ali njen del od katere koli tretje strani, javne ali zasebne, vključno z drugo pogodbenico in njenimi enotami, agencijami ali institucijami.