25. člen
Določitev sorazmernega dela dajatve
(1)
Če zavarovanec ali njegov družinski član izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega ali drugega odstavka 22. člena tega sporazuma, se pravica do le-te ugotavlja na naslednji način:
a) nosilec vsake države pogodbenice mora po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu tega sporazuma, po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve;
b) če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo, dopolnjeno po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek;
c) na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe, dopolnjene po njegovih pravnih predpisih, in skupno zavarovalno dobo;
d) če pri izvajanju točke c) skupna zavarovalna doba, ki se upošteva po prvem in drugem odstavku 22. člena tega sporazuma, presega najdaljšo možno zavarovalno dobo, ki je po pravnih predpisih ene države pogodbenice določena za odmero višine dajatve, se delni znesek dajatve izračuna v sorazmerju med zavarovalno dobo, dopolnjeno po pravnih predpisih te države pogodbenice, in njeno najdaljšo možno zavarovalno dobo.
(2)
Hrvaški nosilec ne bo uporabljal določb točk b) do d) prvega odstavka tega člena, če bi bila za zavarovanca ugodnejša določitev višine dajatev samo na podlagi hrvaških zavarovalnih dob.
(3)
Pri izvajanju točke b) prvega odstavka tega člena upošteva pri določitvi osnove za pokojnino vsaka država pogodbenica samo zavarovalno dobo, dopolnjeno na lastnem območju.