1) Carinski dolg v smislu tega člena pomeni uvozno dajatev, ki je določena v 9. in 10. točki 4. člena Carinskega zakonika Skupnosti.
2) Država, ki je v dovoljenju navedena kot pristojna za pobiranje dajatev na blago, ki se je sprostilo v prosti promet, nakaže drugi državi za blago, ki je ob sprostitvi blaga v prosti promet na njenem območju, kot povračilo stroškov odmere dajatev in zbiranja znesek v višini 50% stroškov zbiranja, ki jih v skladu s tretjim odstavkom 2. člena v povezavi s točkama a) in b) prvega odstavka 2. člena Sklepa Sveta z dne 29. 9. 2000 o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti (2000/597/ES, Euratom) vsaka država članica zadrži zase.
3) 50% stroškov zbiranja, navedenih v prejšnjem odstavku, se izračuna na podlagi carinskega dolga, ki nastane za blago, ki je za sprostitev v prosti promet prijavljeno v državi članici, ki zbira dajatve, in je fizično v drugi državi. Ta znesek se nakaže skladno s plačili, ki se izvedejo na podlagi dopolnilnih carinskih deklaracij za sprostitev v prosti promet. Udeleženki si pisno sporočita podatke o bančnih računih. Delež stroškov zbiranja se nakaže v evrih (€).
4) Znesek, ki ga je treba izračunati v skladu s tretjim odstavkom, se izračuna na podlagi carinskega dolga z odbitkom zneskov v skladu s predpisi Skupnosti in določbami drugega odstavka 17. člena uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. 5. 2000 (UL ES št. L 130 z dne 31. 5. 2000, str. 1–12).
5) Delež stroškov zbiranja se nakaže drugi državi v mesecu, ki sledi mesecu, ko so bila lastna sredstva v skladu s prvim odstavkom 10. člena uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. 5. 2000 dana na razpolago Evropski komisiji. Nalog za nakazilo vsebuje opombo, v kateri sta navedena namen nakazila (plačilo na podlagi dovoljenja med državama članicama) in mesec nastanka carinskega dolga (vložitev carinske deklaracije ali drugega ustreznega dokumenta z navedeno sklicno številko).
6) Če se zbrane dajatve vrnejo dolžniku in če so se stroški zbiranja, povezani s temi dajatvami, že nakazali drugi državi, si država, ki je opravila vračilo dajatev, sama vknjiži v dobro znesek nakazanega deleža stroškov zbiranja, in sicer v mesecu po mesecu, ko so bili ustrezni knjigovodski dokumenti poslani Evropski komisiji. Poleg tega pošlje drugi stranki podroben obračun. Če v zadevnem mesecu ni nobenega nakazila v prid drugi državi ali če to ni zadostno, mora ta druga država prvi državi na podlagi sporočila vrniti znesek dela stroškov odmere dajatev in zbiranja (ki prav tako znaša 50% zneska carinskega dolga), ki ji je bil neupravičeno nakazan.
7) Po preteku vsakega koledarskega leta si državi do 30. aprila naslednjega leta medsebojno pošljeta skupen pregled nakazanih ali v dobro knjiženih stroškov zbiranja.
8) Če se zaradi administrativne napake dajatve ne zberejo in niso dostopne ali pa se to zgodi z zamudo, mora država, ki je odgovorna za napako, v skladu z določbami uredbe o lastnih sredstvih prevzeti finančne posledice. Obveznost nakazila dela stroškov zbiranja ne velja, če se dajatve pri dolžniku ne zbirajo ali se ne morejo več zbirati. Država, pristojna za zbiranje, drugo državo obvesti, da dajatve niso bile zbrane ali da so bile zbrane z zamudo.