TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornikov obdolžene A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Sklepanje zagovornika, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 predhodna ugotovitev storitve kaznivega dejanja, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 29. člena KZ-1B ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Res ZKP v 491. členu v prvem odstavku govori o storitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju kot podlagi za izrek enega od varnostnih ukrepov iz 70.a in 70.b člena KZ-1, slednja pa govorita o storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Določbe o neprištevnosti v KZ-1 so bile z novelo KZ-1B (ki velja od 15. 5. 2012) redakcijsko spremenjene in dopolnjene tako, da zakonsko besedilo namesto o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja govori o neprištevnem storilcu protipravnega dejanja, kar ustreza objektivno – subjektivni koncepciji kaznivega dejanja, v skladu s katero je krivda sestavni del kaznivega dejanja (neprištevni storilec, ki ni kriv, torej tudi kaznivega dejanja ne izvrši). Vzporedno s spremembami kazenskega zakonika pa ni bila opravljena tudi redakcija ZKP, tako da ta tudi v 491. členu še naprej govori o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja.

Državno tožilstvo je 16. 3. 2012 pri sodišču vložilo obtožni predlog zoper obdolženko zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tedaj veljavni ureditvi obrazložitev obtožnega akta ni bila potrebna, z novelo ZKP-K, ki se uporablja od 15. 5. 2012, pa se je prvi odstavek 434. člena ZKP spremenil tako, da je določil, da mora biti vsak obtoženi predlog obrazložen. Vendar pa iz prehodnih in končnih določb ZKP-K v 115. členu izhaja, da se za postopke, v katerih je bil obtožni akt vložen pred začetkom uporabe ZKP-K, uporabljajo do sedaj veljavne določbe 434. člena in 437. člena zakona. To pomeni, da obrazložitev obtožnega predloga v konkretni kazenski zadevi na dan vložitve ni bila potrebna, saj je obrazložitev obtožnega predloga obvezna po noveli ZKP-K le za tiste, ki so vloženi po začetku uporabe novele.

Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe, ker ji ni omogočilo, da preveri delo izvedencev in se izjasni do vsebine njunega dela, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj pozove izvedenko in kličnega psihologa k predložitvi povzetka intervjuja, ki sta ga opravila z obdolženko, kliničnega psihologa pa še za predložitev kliničnega osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in projekcijskega preizkusa Rorschach. Zagovornik ne upošteva, da so bistveni zaključki psihiatrinje in kliničnega psihologa ter da je slednji prepričljivo pojasnil razloge, zakaj teh kliničnih osebnostnih vprašalnikov in projekcijskih preizkusov po pravilih stroke ni dopustno razkriti. Obramba je imela možnost preizkusiti ugotovitve in metode dela kliničnega psihologa, saj je bil v navzočnosti strank zaslišan in mu je obramba tudi postavljala vprašanja. Razumna je razlaga kliničnega psihologa, da so lahko psiho-diagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in jih psiholog – izvedenec ne sme posredovati niti v okviru svojega sodno izvedenskega dela, ker je namen varovanja psiho-diagnostičnih sredstev ohranjanje njihove veljavnosti in da testi, ki postanejo javni in znani, izgubijo svoje psihometrične karakteristike in ne merijo več specifičnih osebnostnih ali umskih lastnosti, ampak se po razkritju v njih lahko odražajo naučeni, tendeciozni in pristranski odgovori.

Sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1B). Zagovornik neutemeljeno enači težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera obstaja nevarnost, da bi jih na prostosti storilec lahko storil.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obdolženka najemnica stanovanja od 1. 8. 1999 do 1. 8. 2011. To pa pomeni, da na dan prvega vstopa oškodovanke v stanovanje 26. 11. 2011 obdolženka ni bila več pravno gledano najemnica stanovanja in je zato lahko lastnica stanovanja v svojo nepremičnino vstopila, ne da bi o tem še posebej predhodno obvestila obdolženko. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je oškodovanka prizadevala priti v stik z obdolženko zaradi ureditve perečega vprašanja naselitve golobov v stanovanju, na kar so jo opozarjali sosedje, upravnik zgradbe, pa tudi zdravstveni inšpektorat in obdolženkina soseda, vendar pa obdolženka na nobenega od prejetih dopisov ni reagirala. Dejstvo je, da je morala oškodovanka šele po sodni poti doseči, da je spet pridobila stanovanje v posest, predvsem v času, ko obdolženka ni bila več najemnica tega stanovanja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je oškodovanka z vstopom v stanovanje kršila obdolženkino zasebnost in neupravičeno fotografirala stanovanje. Po poteku najemnih pogodb obdolženka ni imela več pravnega naslova, da se v stanovanju nahaja in zato v njem tudi ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Oškodovanka pa je prepričljivo pojasnila, da je ob prvem vstopu angažirala tudi fotografa, da bi si pridobila dokaze, ki bi bili trdni in prepričljivi že sami po sebi, če njene izpovedbe in zaznave stanja stanovanja ne bi zadoščale, ko si je prizadevala za izselitev in izpraznitev stanovanja, česar obdolženka ni naredila, ko bi to morala.