7. člen
(vloga)
(1)
Vloga je skupno stanje vseh terjatev posameznega vlagatelja do banke, ki izhajajo iz kakršnega koli pozitivnega stanja, ki je posledica sredstev, ostalih na računu, ali začasnih stanj, ki so posledica običajnih bančnih transakcij, in ki jih mora banka vrniti v skladu z veljavnimi zakonskimi in pogodbenimi pogoji, vključno s pogodbo o vodenju transakcijskega računa, hranilno vlogo, denarnim depozitom ter potrdilom o depozitu in blagajniškim zapisom, kadar sta izdana kot imenski vrednostni papir.
(2)
Terjatve posameznega vlagatelja do banke se za namene tega zakona upoštevajo pri izračunu vloge tudi, če so vplačane pri podružnici banke v drugi državi članici ali v zvezi z neposrednim opravljanjem storitev banke v drugi državi članici in ne glede na valuto posamezne terjatve. Terjatve posameznega vlagatelja do banke, ki so vplačane pri podružnici banke v tretji državi, se na podlagi tega zakona upoštevajo pri izračunu vloge posameznega vlagatelja, razen če je banka v zvezi z vlogami, ki se vplačajo pri podružnici banke v tretji državi, vključena v sistem jamstva za vloge, ki je vzpostavljen v tej tretji državi.
(3)
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se kot vloga ne štejejo terjatve, ki imajo eno od naslednjih lastnosti:
1.
izhajajo iz finančnih instrumentov, kot so opredeljeni v zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov, razen če gre za varčevalni produkt, katerega obstoj je mogoče dokazati z ustreznim potrdilom, ki se glasi na ime, in ki obstaja 2. julija 2014;
2.
glavnica se ne izplača po nominalni vrednosti;
3.
glavnica se izplača v nominalni vrednosti samo, če obstaja poroštvo, garancija ali drugo podobno pogodbeno jamstvo banke ali tretje osebe;
4.
se štejejo kot dolžniški vrednostni papirji banke ali izvirajo iz naslova lastnih akceptov in menic banke;
5.
se lahko na podlagi dogovora ali predpisa uporabijo izključno za poplačilo obveznosti vlagatelja do banke, ali
6.
se glede na svoje lastnosti lahko upoštevajo pri izračunu kapitala banke v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013.
(4)
Sredstva na skupnem računu se v deležu, ki pripada posameznemu dejanskemu upravičencu, upoštevajo kot del vloge tega dejanskega upravičenca, če so bili banki predloženi podatki za identifikacijo dejanskih upravičencev. Če deleži posameznih vlagateljev kot dejanskih upravičencev do sredstev na skupnem računu niso določeni in sporočeni banki, se šteje, da so deleži vseh upravičencev enaki.
(5)
Sredstva na skrbniškem računu se v deležu, ki pripada posameznemu dejanskemu upravičencu, upoštevajo kot del vloge tega dejanskega upravičenca, če so bili banki predloženi podatki za identifikacijo tega upravičenca. Če podatki o dejanskih upravičencih do sredstev na skrbniškem računu niso sporočeni banki, se skrbniški račun za namene tega zakona obravnava kot vloga na prinosnika. Banka ob odpiranju skrbniškega računa opozori osebe, ki so pooblaščene za upravljanje skrbniškega računa, na dolžnost pravočasne predložitve podatkov o dejanskih upravičencih.
(6)
Sredstva na skrbniškem računu, s katerimi na podlagi predpisa razpolaga določena oseba kot zastopnik ali upravitelj za račun skupnosti, ki je vzpostavljena na podlagi predpisa, in nima samostojne pravne osebnosti, se ne glede na prejšnji odstavek, štejejo kot terjatev skupnosti do višine kritja iz prvega odstavka 10. člena tega zakona.