Akt o nasledstvu Konvencije o preprečevanju ponarejanja denarja, Protokola h Konvenciji o preprečevanju ponarejanja denarja ter Neobveznega protokola h Konvenciji o preprečevanju ponarejanja denarja, sklenjenih v Ženevi 20. aprila 1929 (MNKPPD)

Pošiljanje zaprosil (*1) v zvezi s kaznivimi dejanji iz 3. člena mora biti izvedeno:

najbolje z neposrednim komuniciranjem sodnih organov prek osrednjih uradov, če je to mogoče;

neposredno med ministroma za pravosodje obeh držav ali organi države prosilke in ministrom za pravosodje zaprošene države;

prek diplomatskega ali konzularnega predstavnika države prosilke v zaprošeni državi; ta predstavnik pošlje zaprosilo neposredno pristojnemu sodnemu organu ali tistemu, ki ga imenuje vlada zaprošene države, in neposredno od tega organa prejme dokumente, ki dokazujejo izvajanje zaprosila.

V primerih iz točk a in c se kopija zaprosila hkrati pošlje višjemu organu zaprošene države.

Razen če ni dogovorjeno drugače, se zaprosilo napiše v jeziku organa prosilca, s tem da lahko zaprošena država vedno zahteva prevod v svoj jezik, ki ga potrdi organ prosilec.

Vsaka visoka pogodbenica obvesti vse druge visoke pogodbenice o navedeni metodi ali metodah pošiljanja, ki jih sprejme za zaprosila visoke pogodbenice.

Dokler visoka pogodbenica takega obvestila ne pošlje, velja njen sedanji postopek v zvezi z zaprosili.

Za izvajanje zaprosil se ne plačujejo takse ali kakršni koli stroški, razen stroškov za izvedence.

Nobene določbe tega člena ne moremo razlagati kot zavezo visoke pogodbenice, da v kazenskih zadevah sprejme kakršno koli obliko ali metodo dokazovanja, ki je v na­sprotju z njeno zakonodajo.