1.
Dajatev, opredeljena v 22. členu, mora biti zagotovljena, dokler traja zavarovalni primer, s tem da je lahko njeno trajanje omejeno:
a.
če so kategorije zaposlenih oseb zavarovane, na 13 tednov v 12 mesecih ali na 13 tednov v vsakem primeru začasne izgube zaslužka, ali
b.
če so vsi prebivalci, katerih sredstva med zavarovalnim primerom ne presegajo predpisane meje, zavarovani, na 26 tednov v 12 mesecih; če je trajanje predpisane dajatve, pri kateri se ne preverja višina sredstev, lahko omejeno skladno s pododstavkom a tega člena.
2. Kadar notranja zakonodaja določa, da je trajanje dajatve odvisno od dobe plačevanja prispevka in/ali od predhodne dajatve, prejete v predpisani dobi, se šteje, da so določbe prvega odstavka tega člena izpolnjene, kadar je povprečno trajanje dajatve vsaj 13 tednov v 12 mesecih.
3. Dajatve ni nujno izplačevati za čakanje prvih sedem dni v vsakem primeru začasne izgube zaslužka, pri čemer se dnevi brezposelnosti pred začasno zaposlitvijo, ki ne traja dlje kot je predpisano, in po njej štejejo kot sestavni deli tega primera začasne izgube zaslužka.
4. Pri sezonskih delavcih morata biti trajanje dajatve in čakalna doba prilagojena pogojem njihove zaposlitve.