1. Vsak vlagatelj zahtevka ima pravico do pritožbe, če mu je zavrnjena dajatev, ali do pritožbe na njeno kakovost ali količino.
2. Če je pri uporabi tega kodeksa upravljanje zdravstvenega varstva zaupano državni službi, ki je odgovorna zakonodajni oblasti, je lahko pravica do pritožbe iz prvega odstavka tega člena nadomeščena s pravico, da pristojni organ preuči pritožbo v zvezi z zavrnitvijo zdravstvenega varstva ali kakovostjo prejetega zdravstvenega varstva.
3. Če se zahtevki rešujejo na posebnem sodišču, ustanovljenem za obravnavanje vprašanj socialne varnosti in na katerem so zavarovane osebe zastopane, pravica do pritožbe ni obvezna.