1. Storitve obsegajo najmanj:
a.
pri bolezni:
i.
storitve zdravnika splošne medicine, ki zajemajo tudi obiske na domu;
ii.
storitve zdravnika specialista za bolnike v bolnišnici in ambulanti, in tiste storitve zdravnika specialista, ki so na voljo zunaj bolnišnice;
iii.
osnovne farmacevtske izdelke, ki jih predpiše zdravnik ali druga za to usposobljena oseba;
iv.
bolnišnično zdravljenje, če je to potrebno.
b.
pri nosečnosti, porodu in njunih posledicah:
i.
nego med nosečnostjo, porodom in po porodu zdravnika ali diplomirane babice in
ii.
bolnišnično zdravljenje, če je to potrebno.
2. Upravičenec ali oseba, ki ga preživlja, je lahko zavezana, da prispeva k stroškom zdravstvenega varstva, ki ga je upravičenec deležen med boleznijo; pravila, ki to urejajo, morajo biti taka, da udeležba v stroških ne pomeni prevelikega bremena.
3. Storitve, zagotovljene skladno s tem členom, morajo prispevati k ohranitvi, ponovni vzpostavitvi ali izboljšanju zdravja zavarovane osebe ter njene delovne sposobnosti in sposobnosti za zadovoljevanje osebnih potreb.
4. Nosilci ali državne službe, ki izvajajo te storitve, morajo s primernimi sredstvi spodbujati zavarovane osebe, da se obračajo na splošno zdravstveno službo, ki jim jo ponujajo javni organi ali druge organizacije, ki jih priznavajo javni organi.