TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ti kazenski postopki zelo obremenjujejo kazenske oddelke slovenskih sodišč, in to ne le v že tradicionalno tovrstno obremenjenih sodnih okrožjih (na primer Krško, Ptuj in Koper), temveč tudi v tistih, kjer teh postopkov ni bilo veliko oziroma vsaj niso pomenili večine t. i. nujnih (dejansko pripornih) zadev (predvsem gre tu za ljubljansko sodno okrožje). Posledice takega rokohitrskega spreminjanja kazenske zakonodaje se že kažejo: sodni zaostanki se na najbolj obremenjenih sodiščih (predvsem v Ljubljani) znova podaljšujejo, glavne obravnave se zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov, ki bi lahko obdolžence iz pripora pripeljali na sodišče, pogosto ne izvedejo (tu je sicer dodaten obremenilni dejavnik tudi nezainteresiranost za poklic pravosodnega policista), zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) so prenapolnjeni s priporniki in obsojenci za ta kazniva dejanja, posledično pa seveda trpi tudi državni proračun, ki je obremenjen s stroški vodenja teh kazenskih postopkov in nato tudi s stroški izvrševanja dolgih zapornih kazni.

Zato se je treba vprašati, ali lahko slovensko pravosodje sploh preživi tak 308. člen KZ-1, kot je trenutno uzakonjen? Ali bomo zaradi oportunističnega nabiranja političnih točk in populističnih vzgibov, ki so očitno vodili takratnega zakonodajalca pri sprejemu novele KZ-1G (ki je, mimogrede, vsebovala zgolj spremembo 308. člena KZ-1), žrtvovali pravico do sojenja v razumnem roku tistih obdolžencev, ki niso v kazenskih postopkih zaradi tega kaznivega dejanja, pa tudi pravico žrtev kaznivih dejanj, da v razumnem roku prek pravnomočnih sodb prejmejo ustrezno zadoščenje oziroma zaščito pred storilci?

In navsezadnje: kaj takšne nespametne spremembe kazenske zakonodaje pomenijo za prihodnost slovenskega (kazenskega) pravosodja?

Kratek oris problematike

V začetku leta 2024 je število obsojencev v zavodih za prestajanje kazni zapora preseglo številko 1700, kar pomeni, da je bila zasedenost zaporov več kot 140-odstotna. Kar polovica pripornikov je ob tem bila v kazenskih postopkih zaradi očitkov storitve kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1. Leta 2022 je policija obravnavala 325 teh kaznivih dejanj in 433 osumljencev, leta 2023 686 kaznivih dejanj in 957 osumljencev,³ leta 2024 pa v prvih šestih mesecih že 318 osumljencev (za 291 je bil nato odrejen tudi pripor). Policija je do začetka julija 2024 obravnavala kar 21.243 nezakonitih prehodov meje (skoraj 1000 več kot leta 2023 v istem obdobju), pri čemer je bila najbolj obremenjena novomeška policijska uprava, kjer so beležili kar 83 odstotkov vseh nedovoljenih prehodov meje.⁴

Na podlagi navedenega je razumno domnevati, da bodo skupne številke za leto 2024 še višje kot za leto 2023.⁵ Trend je torej izrazito jasen: ne glede na drakonsko povišanje višine zagroženih kazni z omenjeno novelo KZ-1 je storilcev teh kaznivih dejanj vsako leto več, vedno več pa je očitno tudi posameznikov, ki uporabljajo njihove »storitve« za nezakonit prehod slovenske državne meje. Pri tem seveda skoraj za vsakega tujca, ki ga policija odkrije pri izvrševanju teh kaznivih dejanj, sodišče odredi tudi pripor, saj bo praviloma v teh primerih podan priporni razlog begosumnosti.

Tudi sam kot zagovornik v kazenskih postopkih v zadnjih letih opažam, da so pripori polni tujcev, večinoma obdolženih ravno kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, kar mi izkustveno potrjujejo tudi pravosodni policisti, ki se posledično pri svojem delu srečujejo tudi s težavami z vsakodnevno komunikacijo s priporniki (in obsojenci), ki ne znajo niti slovenskega niti kakšnega svetovnega jezika (na primer angleščine), zato je oteženo tudi vzdrževanje reda med priporniki in obsojenci. Zanimivo je tudi, da mi o enakih razmerah poročajo tudi ženske pripornice oziroma obsojenke, kar kaže na to, da so storilci teh kaznivih dejanj očitno pripadniki obeh spolov.

Zelo zanimivo je tudi pogledati razloge, ki so zakonodajalca domnevno vodili pri sprejemu novele KZ-1G. Predlagatelj te novele je bil sicer Državni svet RS, ki je kot enega izmed ciljev predlaganega zakona izrecno zapisal, da bo »povečana predpisana kazen […] imela odvračalni učinek za ilegalne migrante, kar bo zmanjšalo število nezakonitih prehodov državne meje«.⁶ Poleg tega je predlog zakona sprva predvideval celo, da naj bi bilo že samo nezakonito prehajanje državne meje, ki je sicer opredeljeno kot prekršek po Zakonu o nadzoru državne meje (ZNDM-2),⁷ tudi kaznivo dejanje, kar bi gotovo povzročilo še veliko večjo obremenjenost pravosodnega sistema in sistema za izvrševanje kazenskih sankcij, najbrž že v neobvladljivih razsežnostih.

Pri tem je treba opozoriti, da se pristojna okrožna sodišča že srečujejo s kadrovsko stisko zaradi velikega števila teh kazenskih postopkov. Na Okrožnem sodišču v Ljubljani je po poročanju javnih občil na pomoč priskočilo kar dvanajst sodnikov okrajnega sodišča, saj so na primer zgolj od aprila do srede julija 2024 prejeli 41 kazenskih zadev, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje. Zato so morali na ljubljanskem okrožnem sodišču spremeniti letni razpored dela in na seznam sodnikov, ki sodijo v kazenskih zadevah po 308. členu KZ-1, dodati še 12 sodnikov okrajnega sodišča, kar pomeni praktično celoten kazenski oddelek ljubljanskega okrajnega sodišča (ki sicer šteje 13 sodnikov).⁸

Da so sodišča zaradi teh kazenskih postopkov zelo obremenjena, je leta 2024 ob otvoritvi sodnega leta opozoril tudi predsednik Vrhovnega sodišča RS dr. Miodrag Đorđević. Število teh kazenskih postopkov se je na slovenskih sodiščih od leta 2020 do leta 2023 namreč kar podvojilo (z 248 na 500), najbolj pa so obremenjena okrožna sodišča v Krškem, Kopru, Murski Soboti in tudi v Ljubljani.⁹ Pri tem tudi Vrhovno sodišče opozarja, da je bila novela KZ-1G nepremišljena in zgrešena. »Primer takšne nepremišljene naglice je bila ad hoc sprememba 308. člena KZ-1, ki je prinesla polne zapore, medtem ko sosednje države tukaj izrekajo pogojne kazni,« je bila na eni izmed lanskih sej odbora za pravosodje kritična vodja sektorja za zakonodajo na Vrhovnem sodišču Tina Brecelj (na tej seji je bil sicer govor o še enem podobno zgrešenem zakonodajnem predlogu, ki bi kar v celoti odpravil zastaranje kazenskega postopka po začetku kazenskega postopka).¹⁰

O večji obremenjenosti državnih tožilcev v javnosti sicer ni toliko govora, je pa jasno, da so zaradi teh postopkov, ki so zaradi pogosto odrejenih priporov praviloma nujni, v skladu z določbami 83. člena Zakona o sodiščih (ZS),¹¹ veliko bolj obremenjena tudi pristojna državna tožilstva. Tako je iz Skupnega letnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 2023¹² razvidno, da so v letu 2023 državni tožilci obravnavali kar 526 pripornih zadev po 308. členu KZ-1 (leta 2022 pa 231, torej gre za več kot 100-odstotno povečanje), najbolj obremenjeni pa so bili državni tožilci v Krškem, na Ptuju, v Kopru in Novem mestu (ob pisanju tega prispevka sicer poročilo za leto 2024 še ni bilo objavljeno). Navsezadnje pa so v teh postopkih zaradi visokih zagroženih kazni in odrejenega pripora obvezno prisotni tudi odvetniki kot zagovorniki obdolžencev, praviloma po uradni dolžnosti, kar spet pomeni nezanemarljivo obremenitev za proračune sodišč (in posledično državni proračun).

Jasno je torej, da zaradi povečanja števila teh postopkov in višjih izrečenih kazni prihaja do velike obremenjenosti policije, državnega tožilstva, sodišč, odvetnikov, zavodov za prestajanje kazni in posledično državnega proračuna, torej navsezadnje vseh davkoplačevalcev. To pa zaradi omejenosti razpoložljivih kadrovskih in finančnih virov (kar je še posebej notoričen problem v pravosodju) seveda pomeni, da je le-teh toliko manj na voljo za ostale postopke, kar ima nujno negativne posledice, predvsem za obdolžence in oškodovance v teh postopkih (kjer gre lahko vsebinsko gledano za hujša kazniva dejanja z večjimi negativnimi družbenimi posledicami). Predvsem gre tu za daljše trajanje teh kazenskih postopkov¹³ – justice delayed is justice denied (pravica zamujena je pravica odrečena) – in najbrž tudi za manjšo preiskanost drugih kaznivih dejanj. Celotna družbena škoda je zato gotovo velika.

Kakšne so možne rešitve?

Glede na opisano je jasno, da gre za kompleksno problematiko, ki zahteva več ukrepov hkrati. Gotovo bi bila ena izmed najpreprostejših rešitev ponovno znižanje zagroženih kazni na višino, kakršno je KZ-1 poznal pred uveljavitvijo novele KZ-1G. Če bi se namreč kazni, zagrožene za kazniva dejanja po 308. členu KZ-1, ponovno znižale, bi se najbrž bolj ali manj samodejno znižale tudi zaporne kazni, ki jih izrekajo sodišča, poleg tega bi obdolženi za ta kazniva dejanja večkrat sklepali tudi sporazume o priznanju krivde oziroma priznali krivdo že na predobravnavnem naroku, saj bi bile tudi kazni, ki bi jih ponudili državni tožilci, najbrž primerno nižje. Seveda je takšna sprememba KZ-1 odvisna predvsem od politične volje, trenutne razmere na področju migracij pa niso ravno najbolj naklonjene milejšemu obravnavanju storilcev teh kaznivih dejanj. Na Ministrstvu za pravosodje naj bi sicer po informacijah, ki so se pojavile v javnosti, iskali možnosti za tovrstne rešitve oziroma za ponovno znižanje kazni v nekaterih primerih (vendar zgolj za najbolj privilegirano obliko tega kaznivega dejanja), vprašanje pa je, ali bodo takšne delne rešitve sploh imele kakšen resen (pozitiven) vpliv na obremenjenost pravosodja s temi kazenskimi postopki.¹⁴ Poleg tega so se sodišča in državni tožilci v štirih letih že dodobra »navadili« na nove višine zagroženih kazni in v zvezi s tem se je oblikovala tudi sodna praksa, zato je utemeljeno pričakovati, da tudi vnovično znižanje zagroženih kazni na prejšnjo višino ne bi pomenilo samodejnega in popolnega vračanja na višine izrečenih kazni pred novelo KZ-1G.

Zgodovina kazenskega prava namreč potrjuje, da je vedno veliko lažje povečevati represijo kot pa jo zavestno zmanjšati, v trenutnih razmerah pa je to še toliko bolj neverjetno.

Zato bi v povezavi z znižanjem zagroženih (zapornih) kazni morali nujno uvesti tudi enotno politiko pregona in enotno kaznovalno politiko storilcev teh kaznivih dejanj. Treba bi bilo kar najbolj stremeti k temu, da se čim več teh postopkov konča že v fazi predobravnavnega naroka, najbolje s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde (s katerim so pravice obdolžencev najbolje zavarovane). V ta namen bi bilo treba za najbolj privilegirane oblike teh kaznivih dejanj (na primer en storilec, ki stori eno kaznivo dejanje, je prvič v kazenskem postopku, gre pa za prevoz manjšega števila ilegalnih migrantov, na primer z osebnim avtomobilom) izrekati tudi pogojne obsodbe in hkrati tudi primerno visoke denarne kazni (kot stranske kazni). Gotovo je s tem v zvezi treba razmišljati tudi o doslednem odvzemu vozil, s katerimi so bila izvršena kazniva dejanja (po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1), da bi se lahko s prodajo teh vozil vsaj deloma povrnili tudi stroški teh kazenskih postopkov. Predvsem na državnem tožilstvu bi bilo zato treba sprejeti posebna navodila za ravnanje državnih tožilcev v tovrstnih zadevah, že zdaj pa velja, da morajo biti državni tožilci načeloma naklonjeni pogajanjem in sklepanju sporazumov o priznanju krivde.¹⁵

V zvezi s tem se je v postopkih, ki potekajo zaradi kaznivih dejanj po 308. členu KZ-1, na Okrožnem sodišču v Krškem že oblikovala (po mojem mnenju dobra) tožilska praksa, po kateri obdolženci na fiduciarni račun zagovornika najprej nakažejo s sporazumom o priznanju krivde dogovorjeno višino denarne kazni, nato pa državni tožilec (po obvestilu zagovornika) predloži sklenjeni sporazum v sprejetje sodišču. Po sprejetju sporazuma in pravnomočnosti (obsodilne) sodbe zagovornik nakaže izrečeno denarno kazen, s čimer se zagotovi plačilo z državnim tožilstvom dogovorjene denarne kazni. Ta praksa nakazuje, da izrekanje zapornih kazni za storilce, ki so zgolj končni prevozniki in niso povratniki, nima nobenega smisla in da je v teh primerih denarna kazen veliko bolj primerna sankcija, seveda pod pogojem, da se tudi dejansko izvrši. Gre namreč za kazniva dejanja, ki se v veliki večini izvršujejo zaradi pridobitve premoženjske koristi, zato je denarna kazen kriminalnopolitično gledano tudi najbolj primerna.

Seveda pa je treba v vsakem primeru, ko zakonodaja to dopušča, v teh kazenskih postopkih dosledno uporabiti tudi stransko kazen izgona tujca iz države (48.a člen KZ-1). Po svoji vsebini gre tu namreč za varnostni ukrep, ki naj prepreči, da se tovrstni storilci ne bi več vračali na ozemlje RS in tu ponavljali kazniva dejanja. V zvezi z obdolženci, ki sicer niso državljani RS, so pa državljani druge države članice EU, bi bilo treba razmisliti o tem, ali je v vseh teh primerih (še posebej, če ne gre za povratnike in za člane hudodelskih združb) res podan priporni razlog begosumnosti, saj v okviru prava EU obstaja več učinkovitih instrumentov za zagotovitev navzočnosti obdolžencev v kazenskih postopkih, na primer evropski nalog za prijetje (ENP).¹⁶ Tako bi se izognili nepotrebnemu polnjenju priporov z obdolženci, za katere obstaja dokaj velika verjetnost, da se bodo udeležili glavne obravnave in da ne bo posebnih težav z zagotavljanjem njihove navzočnosti med postopkom (oziroma vsaj na prvi glavni obravnavi, da se zagotovijo pogoji za morebitno nadaljnje sojenje v nenavzočnosti). Zdi se namreč, da je odreditev pripora, ko gre za obdolžence, ki so tuji državljani, v teh kazenskih postopkih že kar samodejna, ne glede na bistvene razlike med posameznimi obdolženci glede njihovih osebnih okoliščin. Znižanje števila priporov, odrejenih v teh zadevah, bi lahko bistveno prispevalo k zmanjšanju prenapolnjenosti ZPKZ-jev.

Glede tujih državljanov, ki so jim bile zaradi teh kaznivih dejanj izrečene zaporne kazni, bi bilo treba v čim večji meri uporabiti institute, ki omogočajo, da se zaporne kazni izvršijo v njihovi matični državi, kot to urejata na primer Konvencija Sveta Evrope o transferju obsojenih oseb in Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji.¹⁷ V ta namen bi bilo treba obsojence za ta kazniva dejanja v čim večji meri obveščati o njihovih možnostih v zvezi s prenosom izvrševanja kazni in jim tudi nuditi ustrezno pravno pomoč, po potrebi tudi s spremembo oziroma razširitvijo kroga upravičencev po 10. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).¹⁸ Jasno namreč je, da so stroški nudenja brezplačne pravne pomoči veliko nižji kot stroški izvrševanja dolgoletnih zapornih kazni. Poleg tega sploh ni jasno, kakšen je namen zapornih kazni (razen gole retribucije), ko gre za tuje državljane, ki se bodo po prestani kazni vrnili v svoje matične države. O kakšni rehabilitaciji in ponovnem »dostojnem vključevanju v skupno družbeno okolje« (v smislu določbe 45.a člena KZ-1) je v teh primerih gotovo nesmiselno govoriti. Veliko vprašanje je tudi, ali se na podlagi podatkov, pridobljenih v teh kazenskih postopkih (na primer s pregledom zaseženih elektronskih naprav), sploh poskuša odkriti organizatorje nezakonitih migracij oziroma vodje hudodelskih združb, ki nedvomno kujejo visoke dobičke na račun migrantov, ki si želijo priti v (večinoma zahodno in severno) Evropo. Samo na tak način se namreč nezakonite migracije lahko vsaj malo omeji, zgolj kaznovanje »malih rib« (končnih prevoznikov) pa ne bo imelo nobenega učinka na zmanjšanje te vrste kriminalitete.

Sklep

Na podlagi zapisanega je najbrž jasno, da kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj po 308. členu KZ-1 (in z njimi povezani postopki izvrševanja kazni) pomenijo veliko breme za slovensko pravosodje, policijo in organe za izvrševanje kazenskih sankcij, hkrati pa so tudi veliko finančno breme za Slovenijo, in to v zameno za skoraj nikakršen učinek v smislu boljšega oziroma varnejšega delovanja družbe. Zdi se, da ti postopki potekajo »kot po tekočem traku«, mehanično, brez kakršnegakoli razmisleka, zakaj in kako naprej. Predvsem pa se očitno sploh nihče ne sprašuje o smislu izvedbe teh postopkov na način, kot ti trenutno potekajo.

Zagotovo se je treba vprašati, ali bomo v prihodnosti deležni nadaljnjih nepremišljenih zakonodajnih sprememb, ne le glede višine zagroženih kazni, temveč tudi glede vsebine (zakonskih znakov) posameznih kaznivih dejanj, ki bo imela negativne posledice za delovanje pravzaprav celotnega državnega aparata, ali pa se bomo temu uspeli ustrezno zoperstaviti in ubraniti izsledke kazenskopravne, kriminološke in penološke znanosti?

Zavedati se je treba, da je razmišljanje, po katerem je dovolj že sprememba (kazenskega) zakona, da se spremeni tudi družbena realnost, v osnovi zgrešeno. Višje kazni, nova kazniva dejanja itd. ne bodo spremenili odnosov v družbi (še manj pa širše v Evropi in svetu), saj gre za klasično zamenjevanje vzrokov in posledic. Slovenski zakonodajalec namreč ni tisti, ki bi bil (gledano globalno) v problematiki migracij kakršenkoli odločujoč dejavnik, niti ni Slovenija tista, ki bi bila prvi ali najpomembnejši cilj migracij. Še več, morda bomo v prihodnosti celo ostali v ozadju, kar se tiče tujih delavcev, ki bi bili pripravljeni delati pri nas, saj se celotna Evropa zaradi nizke natalitete in posledičnega pomanjkanja delovne sile že ozira za tujimi delavci. Pri tem je iz zadnjih podatkov, ki so bili javno objavljeni, razvidno, da v letu 2025 migrantski val očitno pojenja, saj je bilo v prvih dveh mesecih letošnjega leta zabeleženih veliko manj nedovoljenih prehodov državne meje kot v enakem obdobju lani (za več kot 50 odstotkov),¹⁹ pa tudi neformalne informacije državnih tožilcev (na primer iz krškega okrožja) za letošnje leto potrjujejo zelo velik upad kazenskih postopkov po 308. členu KZ-1.

Vendar se lahko ta situacija tudi zelo hitro spremeni (razlogi za nenaden upad nedovoljenih prehodov državne meje namreč še niso jasni), saj Slovenija geografsko leži na stičišču poti med zahodom in vzhodom, zato bo vedno zanimiva za legalne in ilegalne migracijske tokove. Zato mora biti tudi slovensko pravosodje ustrezno pripravljeno na morebitno ponovno povečanje števila postopkov po 308. členu KZ-1, da se ne bi ponovile napake iz let 2023 in 2024.

---

^* Članek je posodobljena različica referata, s katerim je dr. Blaž Kovačič Mlinar sodeloval na 50. Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu 17. in 18. oktobra 2024. S tem referatom je avtor sodeloval na Odvetniški šoli 2025, ki je potekala 4. in 5. aprila 2025 v Portorožu.

¹ Ur. l. RS, št. 91/20.

² Ur. l. RS, št. 91/20.

³ Stražišar, G.: Zaostrena zakonodaja tihotapcev ne ustavlja, Dnevnik, 3. april 2024, https://www.dnevnik.si/1043046941.

⁴ Nedovoljene migracije na območju Republike Slovenije, https://www.policija.si/images/stories/Statistika/MejnaProblematika/IlegalneMigracije/2024/ Junij2024.pdf

⁵ Policija poročila za celotno leto 2024 ob pisanju (v oktobru 2024) tega prispevka še ni objavila.

⁶ Predlog zakona o spremembi Kazenskega zakonika, https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/a3f8de5216f9beb20 d4f5b601dcb77fe8bd9ec20029e6157c611fba97854614e.

⁷ Ur. l. RS, št. 35/10 – UPB in nasl.

⁸ Lovšin, P.: Zaradi tihotapljenja migrantov aktivirali okrajne sodnike, Dnevnik, 20. julij 2024, https://www.dnevnik.si/1043054547/slovenija/zaradi-tihotapljenjamigrantovaktivirali- okrajne-sodnike.

⁹ Video posnetek Otvoritev sodnega leta 2024, htps://www.youtube.com/watch?v=KhX8j91UOsw.

¹⁰ Transkript 29. redne seje Odbora za pravosodje Državnega zbora Republike Slovenije, 3. julij 2024, https://parlameter.si/seja/6132/transkript.

¹¹ Ur. l. RS, št. 94/07 – UPB in nasl.

¹² Glej https://www.dt-rs.si/files/documents/Skupno%20letno%20poročilo%20za%202023.pdf.

¹³ Na kar navsezadnje Slovenijo opozarja tudi Evropska komisija v Poročilu o stanju pravne države za leto 2024, Poglavje o stanju pravne države v Sloveniji, str. 10, https://commission.europa.eu/document/download/b76a7422-b03a-4104-9f61-9d9be3c34e44_sl?filename=55_1_58081_coun_chap_slovenia_sl.pdf.

¹⁴ Po drugi strani pa ministrica za pravosodje zatrjuje tudi, da »smo govorili o tem, da bo potrebna sprememba 308. člena, nismo pa nikoli govorili o tem, da bi razmišljali o nižji kazni« (70. seja Odbora za zadeve Evropske unije Državnega zbora Republike Slovenije, 22. april 2024).

¹⁵ Glej 1. člen Splošnega navodila o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi, št. VDT-Tu-4-1/2/2021/30, 30. maj 2022, https://www.dt-rs.si/files/documents/NAVODILO_5.7.2022.pdf> .

¹⁶ Okvirni sklep sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), UL L 190, 18. julij 2002.

¹⁷ UL L 327, 5. december 2008.

¹⁸ Ur. l. RS, št. 96/04 – UPB in nasl.

¹⁹ Podatki za januar in februar 2025 so s spletne strani Policije: www.policija.si/o-slovenski-policiji/statistika/mejna-problematika/nedovoljene-migracije-naobmocju- republike-slovenije.