TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

Ne drži pritožbeni očitek, da se je s parcelacijo izvorno enotne parcele št. 17 v več ločenih parcel spremenila namenska vezanost obravnavanega zemljišča. Pretekla parcelacija po 1. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni izrecno navedena kot podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Prav tako parcelacija po dinamičnem principu ne more biti koristna v spoznavnem smislu, če je bila izvedena ex ante - torej pred ureditvijo zemljišča - in je naknadno pri dejanski izvedbi prihajalo do zamikov in neskladij.

Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z naziranjem pritožnikov, da naj bi namensko vezanost in posledični obseg pripadajočega zemljišča izkazovala denacionalizacijska odločba. Ta namreč ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča, zlasti ob upoštevanju, da se je odvzeto nepremično premoženje, ki je, kot je že pojasnjeno, predstavljalo enoten stavbni kompleks, denacionalizacijskemu upravičencu vračalo postopoma z delnimi odločbami.

Po poudarjenem inkvizitornem načelu je v postopkih po ZVEtL-1 dovolj, da predlagatelj poda opis razmerja in (splošno) zahtevo po določitvi pripadajočega zemljišča (47. člen ZVEtL-1), na vsebino zahtevka pa sodišče ni strogo vezano, saj lahko odloči tudi v nasprotju s predlogom, celo v primeru, ko udeleženci taki odločitvi nasprotujejo (prim. drugi odstavek. 48. člena ZVEtL-1).