Zakon o ratifikaciji Protokola o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (MPZZE)

Pogodbenice spodbujajo raziskave, razvoj, spremljanje stanja in sodelovanje v zvezi:

z mednarodnim usklajevanjem metod izračunavanja in vrednotenja škodljivih učinkov, povezanih s snovmi, obravnavanimi v tem protokolu, za uporabo pri določitvi kritičnih obremenitev in kritičnih ravni, ter če je ustrezno, z izpopolnitvijo postopkov za tako uskladitev;

izboljšanjem zbirk podatkov o emisijah, zlasti o amonijaku in hlapnih organskih spojinah;

izboljšanjem tehnologij in sistemov za spremljanje stanja in modeliranja prenosa, koncentracij in usedlin žvepla, dušikovih spojin in hlapnih organskih spojin ter tudi nastajanja ozona in sekundarnih trdnih delcev;

boljšim znanstvenim razumevanjem dolgoročne usode emisij in njihovih učinkov na koncentracije ozadja za žveplo, dušik, hlapne organske spojine, ozon in trdne delce na obeh poloblah s poudarkom zlasti na kemiji proste troposfere in možnostih medcelinskega prenosa onesnaževal;

nadaljnjo pripravo splošne strategije za zmanjšanje škodljivih učinkov zakisljevanja, evtrofikacije in fotokemičnega onesnaževanja, vključno s sinergijami in sestavljenimi učinki;

strategijami za nadaljnje zmanjševanje emisij žvepla, dušikovih oksidov, amonijaka in hlapnih organskih spojin na podlagi kritičnih obremenitev, kritičnih ravni in tehničnega razvoja ter napredka pri integriranem modeliranju za izračun mednarodno doseženih optimalnih razporeditev zmanjšanja ob upoštevanju, da se vsaka pogodbenica izogne pretiranim stroškom. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti emisijam iz kmetijstva in prometa;

prepoznavanjem časovnih trendov in znanstvenim razumevanjem širših učinkov žvepla, dušika in hlapnih organskih spojin ter fotokemičnega onesnaževanja, vključno z njihovim prispevkom h koncentracijam trdnih delcev, na zdravje ljudi, okolje, zlasti zakisljevanja in evtrofikacije, ter na material, zlasti zgodovinske in kulturne spomenike, z upoštevanjem razmerja med žveplovimi oksidi, dušikovimi oksidi, amonijakom, hlapnimi organskimi spojinami in ozonom v troposferi;

tehnologijami za zmanjševanje emisij ter tehnologijami in tehnikami za boljšo energetsko učinkovitost, ohranjanje energije in uporabo obnovljivih virov energije;

učinkovitostjo tehnologij za nadzor nad amonijakom za kmetije in njihovim vplivom na lokalne in regionalne usedline;

upravljanjem prevoznih potreb ter razvojem in spodbujanjem načinov prevoza, ki manj onesnažujejo;

količinsko opredelitvijo, in kadar je to mogoče, ekonomskim ovrednotenjem koristi za okolje in zdravje ljudi, ki so posledica zmanjšanja emisij žvepla, dušikovih oksidov, amonijaka in hlapnih organskih spojin, in

razvojem orodij, s katerimi bi bili metode in rezultati tega dela široko uporabni in dostopni.