Podlaga za izračun nadomestila je denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljeni fonogrami. Za oceno te koristi se vzame ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika, pri čemer se uporabijo naslednji izvedbeni načini v naslednjem prednostnem vrstnem redu:
1.
način
Podlaga za nadomestilo se določa v odstotkih glede na:
–
prihodek, ustvarjen pri javni priobčitvi fonogramov in sekundarnem radiodifuznem oddajanju (vstopnina, konzumacija, povišanje cen v času uporabe fonogramov), ali podrejeno
–
stroškovni proračun prireditve, ali podrejeno
–
bruto honorar nastopajočih na prireditvi, če je ta višji od predvidenih prihodkov od prireditve.
2.
način
V primeru, ko ni mogoče predložiti podatkov za odmero nadomestila po prejšnjem načinu (če je vstop prost, če nastopajoči nastopajo brezplačno ipd.), se podlaga določi glede na število sedežev ali možnih obiskovalcev ali na m2 ozvočenega prostora (pri čemer se na m2 prostora računata dva možna obiskovalca). Tarifa v vsakem primeru določa najnižje število obiskovalcev. Ugotovljeno ali dobljeno število obiskovalcev se množi s povprečno ceno vstopnice enakih ali podobnih prireditev v kraju, kjer se je prireditev odvijala, pri čemer se za izračun povprečne krajevne cene vstopnice vzamejo prireditve v istem tednu, če pa v istem tednu ni bilo nobene enake ali podobne prireditve, pa povprečna krajevna cena vstopnic za enake ali podobne prireditve v tistem mesecu, dveh mesecih, trimesečju in tako naprej.
3.
način
V primeru javne priobčitve fonogramov, ki nima prihodkov ali če znaša nadomestilo manj, kot pa najnižji pavšalno določeni znesek za posamezen način uporabe, in za osnovo ni mogoče upoštevati nobenega drugega podatka o javni priobčitvi, se osnova ne določa, ampak uporabnik plača pavšalno nadomestilo, določeno s to tarifo za tisti način uporabe, na kakršnega je bil fonogram uporabljen.