(1)
Posestnik predmeta kulturne dediščine, ki je predmet pridobil po tem, ko je bil nezakonito izvožen, je upravičen, da mu država, ki zahteva vračilo, ob vrnitvi plača pravično in razumno odškodnino, če ob pridobitvi ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet nezakonito izvožen.
(2)
Pri ugotavljanju, ali je posestnik vedel ali je upravičeno mogel vedeti, da je bil predmet kulturne dediščine nezakonito izvožen, se upoštevajo okoliščine pridobitve, vključno s tem, da nima izvoznega dovoljenja, potrebnega po zakonodaji države, ki zahteva vračilo.
(3)
Namesto odškodnine in sporazumno z državo, ki zahteva vračilo, se lahko posestnik, ki mora tej državi vrniti predmet kulturne dediščine, odloči, da:
(a)
ostane lastnik predmeta ali
(b)
prenese lastništvo na podlagi plačila ali brezplačno na osebo po lastni izberi, ki prebiva v državi, ki zahteva vračilo, in zagotovi potrebno jamstvo.
(4)
Stroške vračila predmeta kulturne dediščine v skladu s tem členom krije država, ki vračilo zahteva, kar ne posega v pravico te države, da stroške izterja od katere koli druge osebe.
(5)
Posestnik ne more imeti ugodnejšega položaja kot oseba, od katere je pridobil predmet kulturne dediščine z dedovanjem ali brezplačno kako drugače.