(1)
Posestnik ukradenega predmeta kulturne dediščine, ki ga je treba vrniti, je ob izročitvi predmeta upravičen do plačila pravične in razumne odškodnine, če ni vedel ali upravičeno ni mogel vedeti, da je bil predmet ukraden, in lahko dokaže, da je ob pridobitvi predmeta ravnal s primerno skrbnostjo.
(2)
Brez vpliva na posestnikovo pravico do odškodnine, omenjeno v prejšnjem odstavku, si je treba v razumnih mejah prizadevati, da bi oseba, ki je posestniku dala predmet kulturne dediščine, ali kateri koli drug posrednik plačal odškodnino, kadar je to v skladu z zakonom države, v kateri je bil zahtevek vložen.
(3)
Kadar se zahteva, da vlagatelj zahtevka plača odškodnino posestniku to ne posega v pravico vlagatelja zahtevka, da mu jo povrne kaka druga oseba.
(4)
Pri ugotavljanju, ali je posestnik ravnal s primerno skrbnostjo, se upoštevajo vse okoliščine pridobitve, vključno z naravo strank, plačano ceno, dejstvom, ali je posestnik preveril katerega od razumno dostopnih registrov ukradenih predmetov kulturne dediščine in katere koli druge ustrezne informacije ter dokumentacijo, ki bi jih mogel razumno pridobiti, in ali se je posestnik posvetoval z dosegljivimi institucijami ali ukrenil kar koli drugega, kar bi razumna oseba storila v takih okoliščinah.
(5)
Posestnik ne more imeti ugodnejšega položaja kot oseba, od katere je pridobil predmet kulturne dediščine z dedovanjem ali brezplačno kako drugače.