(1)
Država pogodbenica lahko zaprosi sodišče ali drug pristojni organ druge države pogodbenice, da odredi vračilo predmeta kulturne dediščine, nezakonito izvoženega z ozemlja države, ki zahteva vračilo.
(2)
Predmet kulturne dediščine, začasno izvožen z ozemlja države, ki zahteva vračilo, za namene, kot so razstave, raziskave ali restavriranje, na podlagi dovoljenja, ki je bilo izdano v skladu z zakonom, ki ureja izvoz zaradi varstva njene kulturne dediščine, in ni bil vrnjen v skladu s pogoji tega dovoljenja, se šteje za nezakonito izvožen predmet.
(3)
Sodišče ali drug pristojni organ zaprošene države odredi vračilo nezakonito izvoženega predmeta kulturne dediščine, če država, ki zahteva vračilo, ugotovi, da odstranitev predmeta z njenega ozemlja bistveno škoduje vsaj enemu od teh interesov:
(a)
fizični ohranitvi predmeta ali njegovega konteksta;
(b)
celovitosti nekega predmeta;
(c)
ohranitvi informacij, na primer znanstvene ali zgodovinske narave;
(d)
tradicionalni ali obredni uporabi predmeta v plemenski ali domorodni skupnosti,
ali ugotovi, da je predmet velikega kulturnega pomena za državo, ki zahteva vračilo.
(4)
Vsa zaprosila iz prvega odstavka tega člena morajo vsebovati ali jim morajo biti priložene take dejanske ali pravne informacije, ki lahko pomagajo sodišču ali drugemu pristojnemu organu zaprošene države ugotoviti, ali so izpolnjene zahteve od prvega do tretjega odstavka.
(5)
Vse zahteve za vračilo morajo biti vložene v treh letih po tem, ko je država, ki zahteva vračilo, ugotovila, kje je predmet kulturne dediščine in kdo je njegov posestnik, vsekakor pa v petdesetih letih od datuma izvoza ali datuma, ko naj bi bil predmet vrnjen v skladu z dovoljenjem, omenjenim v drugem odstavku tega člena.