TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sistem brezplačne pravne pomoči (BPP) je v svojem bistvu tisti del odvetništva, ki neposredno uresničuje ustavno pravico do sodnega varstva. Je »naš«, ker ga izvajajo odvetniki. BPP se namreč financira iz skupne malhe, v kateri domujejo tudi sodni tolmači in izvedenci. Tu pa nastane globok statusni razkorak.

Izvedenec je v očeh sodišča amicus curiae – prijatelj sodišča in neizogiben sodelavec, ki si za svoje strokovno delo brez ugovora zasluži polno plačilo. Odvetnik, ki stranko zastopa na podlagi BPP, pa je pogosto viden kot tisti nadležen udeleženec, ki s svojimi procesnimi zahtevami in dokaznimi predlogi zgolj moti izvedbo sodnega postopka. V praksi je zato za državo in sodišča predvsem neprijeten proračunski tujek, ki ga je treba nenehno »racionalizirati«. Podatki o porastu stroškov – s slabih 4 milijonov evrov leta 2018 na več kot 13,5 oziroma celo 15,4 milijona evrov v zadnjem obdobju – so v javnosti predstavljeni kot alarmantni, pri čemer se prst krivde uperi izključno v odpravo t. i. »polovičke« za odvetnike. Pri tem se prikladno pozablja, da so v istem obdobju enormno narasli tudi stroški drugih akterjev; samo stroški tolmačev so v enem letu poskočili za skoraj dva milijona evrov. Razlika je le v tem, da nihče ne podvomi o pravici tolmača do poštenega plačila, medtem ko odvetniško delo v sistemu BPP ostaja predmet nenehnega preračunavanja in iskanja »popustov« za veljavno tarifo.

Dvojna merila države pri porabi javnih sredstev se najbolj plastično razgalijo v kontrastu med velikopoteznimi investicijami in drobnjakarskim nadzorom nad odvetniškim delom v sistemu BPP. Medtem ko proračun brez večjih zadržkov pokriva nepremičninske avanture, kot je odmeven primer sodne zgradbe na Litijski, se pri odvetniku, ki zastopa stranko po odločbi o BPP, preračunava vsak meter priglašene kilometrine, da ne bi prišlo do prikrajšanja proračuna za nekaj deset centov. Ta diskrepanca med milijonskimi neracionalnimi porabami na eni strani in rigoroznim varčevanjem pri izvajalcih pravne pomoči na drugi ne kaže le na pomanjkanje zaupanja, temveč tudi na sistemsko podcenjevanje odvetništva.

Vrhovno sodišče to podcenjevanje utemeljuje s tezo, da odvetnik v sistemu BPP ne deluje na »prostem trgu«, ker ima stranko in plačilo zagotovljeno. Vendar ta logika trči ob dejstvo, da država po polni tarifi plačuje druge zunanje sodelavce, denimo sodne izvedence in tolmače, ki so v povsem identičnem položaju glede »zagotovljenega plačila«. Še več, država nima zadržkov pri najemanju zunanjih odvetniških pisarn za pripravo zakonov ali zastopanje paradržavnih institucij po tržnih cenah. Zakaj je torej polno plačilo samoumevno za vse, le za odvetnika v sistemu BPP in postopkih ex offo velja, da je karkoli manj od polne tarife – bodisi »polovička« bodisi predlagano 10-odstotno znižanje – povsem zadostno?

»Vsi akterji v sistemu se strinjajo, da je trenutni cenzus postavljen na način, ki proračun obremenjuje preko vseh vzdržnih meja.«

Če se odmaknemo od proračunskih številk in pogledamo v jedro problema, hitro ugotovimo, da resnična težava BPP ne tiči v višini odvetniških nagrad, temveč v prenizko oziroma preširoko postavljenem cenzusu za vstop v sistem. BPP je nedvomno dolžnost države, a določitev praga, pri katerem se ta pravica aktivira, bi morala biti plod logičnega premisleka o socialni vzdržnosti, ne pa politične preračunljivosti. Na žalost smo priča slednji: krog upravičencev se ohranja nerazumno širok, ker to v očeh politike predstavlja priročno valuto za kupovanje volilne naklonjenosti.

Vsi akterji v sistemu se strinjajo, da je trenutni cenzus postavljen na način, ki proračun obremenjuje preko vseh vzdržnih meja. Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) je v delovnih skupinah aktivno predlagala racionalne rešitve, kot sta uskladitev cenzusa za BPP s tistim za denarno socialno pomoč in uvedba participacije upravičencev pri posameznih storitvah. Vendar so bili ti predlogi s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavrnjeni s pojasnilom, da gre za politično tveganje in da bi takšni posegi državljanom »jemali pravice«. Še več, nedavni populistični ukrepi, kot je zvišanje minimalne plače, bodo krog upravičencev le še dodatno razširili in težavo poglobili.

Realnost je neizprosna: sredstva države so omejena. Ko nabor storitev zaradi preširokega obsega upravičencev postane proračunsko nevzdržen, se politika namesto k sistemski korekciji cenzusa zateče k najlažjemu, a hkrati najbolj škodljivemu ukrepu: izvajalcem zniža cene storitev. Takšen mehanizem ne le razvrednotuje odvetniško delo, temveč tudi neposredno ogroža kakovost pravne zaščite tistih, ki jo najbolj potrebujejo. Če država želi ohranjati podobo široko dostopne socialne države, mora za to prevzeti tudi finančno odgovornost, ne pa bremena svojih predvolilnih obljub prevaliti na ramena odvetništva.

Vendar pa (ne)sreča sistema BPP ni le posledica zunanjih pritiskov; kritični moramo biti tudi do dogajanja v lastnih vrstah. Ne moremo spregledati dejstva, da nekateri primeri zlorab mečejo slabo luč na celoten stan in politiki služijo kot priročen argument za »klestenje« sistema. Preapreciirani tožbeni zahtevki in dnevno kopičenje vsebinsko praznih vlog – zlasti v družinskih zadevah – so tisti delček mozaika, ki javnosti in odločevalcem daje napačen vtis o »dobičkarstvu« odvetnikov. Taka ravnanja niso le etično sporna, temveč tudi neposredno spodkopavajo verodostojnost prizadevanj zbornice za pošteno vrednotenje strokovnega dela.

V kazenskem sodstvu je narava dela drugačna. Tukaj okvirja postopka ne določi odvetnik, temveč ga z obtožbo zameji tožilec. Čeprav je tudi tukaj teoretično mogoče kopičenje dokaznih predlogov, že sama tarifa takšno početje omejuje, saj so nadomestila za te obrazložene predloge minimalna. Kljub temu prav ta del državo očitno najbolj obremenjuje. Težko namreč sprejme paradoks, da mora iz istega proračuna plačevati tistega, ki njenemu aparatu učinkovito oponira in razgalja morebitno nezakonitost delovanja njenih organov. Tu verjetno tiči tudi razlog za zadnjo novelo Zakona o BPP, ki prepoveduje dodelitev pomoči v primeru, ko je že imenovan zagovornik po uradni dolžnosti (ex offo). S tem država pod krinko stroškovne optimizacije dejansko omejuje pravico do svobodne izbire odvetnika.

Odvetniki nikoli nismo nasprotovali spremembam, ki bi sistem naredile bolj transparenten in učinkovit. Poudarjamo pa, da se zmanjšanja stroškov država ne sme lotevati prek razvrednotenja dela tistih, ki so dejansko nosilni del sistema.

Dejstvo je, da odvetništvo v slovenskem prostoru še vedno bije bitko za lastno javnomnenjsko podobo, ki pa jo prepogosto izgubljamo že pri osnovnih terminih. Dopustili smo, da se v javnosti uveljavlja narativ, po katerem smo odvetniki »prejemniki« brezplačne pravne pomoči, namesto da bi jasno in enotno pojasnili, da smo njeni izvajalci. Ta razlika ni zgolj semantična — je ključna za razumevanje, da sistem BPP ni namenjen »nam«, temveč državljanom, ki brez strokovnega zastopanja ostajajo pred zaprtimi vrati sodnih dvoran. Ko država siromaši izvajalce, dejansko siromaši pravice tistih, ki so že tako na robu.

Čas je, da si priznamo, da smo kot stan premalo učinkoviti pri predstavljanju lastnih argumentov javnosti. Dokler bomo dopuščali, da namesto stroke o sistemskih vprašanjih v medijih govorijo posamezniki, ki ne predstavljajo glasu OZS, bomo ostali talci populističnih naslovov. Zbornica mora biti močna, enotna sogovornica, ki ne dopušča razvrednotenja poklica pod krinko proračunske varčnosti.

Vendar pa zbornica ni le njen predsednik ali upravni odbor — zbornica smo vsi mi. Neurejenost področja BPP se dotika vsakega posameznega odvetnika, zato pasivnost in negodovanje po pisarniških hodnikih nista več dovolj. Če želimo, da se sliši glas stroke, mora biti ta glas podprt z aktivnim članstvom. Prvi korak k spremembam je presenetljivo preprost in dostopen vsakomur: udeležba na skupščini, ko so na vrsti volitve. Le s številno prisotnostjo in premišljeno izbiro vodstva lahko zagotovimo, da bo odvetništvo subjekt, ne pa zgolj objekt političnega in medijskega obravnavanja.

Dostojanstvo prava in pošteno plačilo za opravljeno delo nista privilegija, ampak predpogoja za delujočo pravno državo. Kot so pred stoletji poudarili snovalci sodobnih demokracij: nič o nas brez nas. Odvetniška storitev, najsi bo po pooblastilu ali po odločbi BPP, si zasluži polno spoštovanje in polno plačilo. Vsak drug dogovor je zgolj korak k razgradnji tistega, kar smo dolžni varovati.

*Opomba k naslovu: Originalni naslov prispevka je BPP naš (ne)srečni, ki je bil objavljen v reviji Odvetnik št. 124-125/2026, za objavo v TFL Glasniku smo naslov prilagodili. Hvala za razumevanje.