1. Šteje se, da so kazniva dejanja iz 2. člena, vključena kot kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v vse mednarodne pogodbe med državami pogodbenicami, ki so obstajale pred začetkom veljavnosti te konvencije. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo ta kazniva dejanja vključena med kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v vse mednarodne pogodbe o izročitvi, ki jih bodo sklenile pozneje.
2. Kadar država pogodbenica, ki pogojuje izročitev z obstojem mednarodne pogodbe, prejme zaprosilo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero takšne pogodbe ni sklenila, lahko zaprošena država pogodbenica upošteva to konvencijo kot pravno podlago za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 2. člena. Za izročitev morajo biti izpolnjeni drugi pogoji, določeni z zakonodajo zaprošene države.
3. Države pogodbenice, ki ne pogojujejo izročitve z obstojem mednarodne pogodbe, medsebojno priznavajo kazniva dejanja iz 2. člena kot kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v skladu s pogoji, določenimi z zakonodajo zaprošene države.
4. Če je potrebno, se zaradi izročitve med državama pogodbenicama kazniva dejanja iz 2. člena obravnavajo, kot da niso bila izvršena samo na kraju storitve, ampak tudi na ozemlju držav, ki so vzpostavile svojo pristojnost v skladu s prvim in drugim odstavkom 7. člena.
5. Šteje se, da so določbe mednarodnih pogodb in dogovorov o izročitvi med državami pogodbenicami glede kaznivih dejanj iz 2. člena ustrezno spremenjene, če niso skladne s to konvencijo.