1. Oseba, ki je v priporu ali prestaja kazen na ozemlju ene od držav pogodbenic in katere navzočnost v drugi državi pogodbenici se zahteva zaradi identifikacije, pričanja ali druge oblike pomoči pri pridobivanju dokazov za preiskavo ali pregon kaznivih dejanj iz 2. člena, se lahko premesti, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a)
če je oseba o tem ustrezno obveščena in v to prostovoljno privoli;
(b)
če se o tem sporazumejo pristojni organi obeh držav pod pogoji, ki jih državi štejeta za primerne.
2. Za namene tega člena:
(a)
ima država, v katero je oseba premeščena, pravico in dolžnost to osebo obdržati v priporu, če država, iz katere je oseba premeščena, ne zahteva ali dovoli drugače;
(b)
država, v katero je oseba premeščena, brez odlašanja izpolni svojo obveznost in osebo vrne v pripor države, iz katere je bila premeščena, v skladu s predhodnim ali kakšnim drugačnim dogovorom pristojnih organov obeh držav;
(c)
država, v katero je oseba premeščena, ne more zahtevati, da država, iz katere je bila oseba premeščena, začne z izročitvenim postopkom za vrnitev te osebe;
(d)
se premeščeni osebi čas, ki ga prebije v priporu države, v katero je bila premeščena, upošteva pri prestajanju kazni v državi, iz katere je bila premeščena.
3. Razen če se država pogodbenica, iz katere je oseba premeščena v skladu s tem členom, strinja, se ta oseba na ozemlju države, v katero je premeščena, ne glede na državljanstvo ne sme sodno preganjati ali pridržati ali se ji kakor koli drugače omejiti osebna svoboda zaradi dejanj ali obsodb pred njenim odhodom z ozemlja države, iz katere je bila premeščena.