7. člen
(zvrsti žive dediščine)
Zvrsti žive dediščine so:
Z01 »Ustno izročilo in ljudsko slovstvo« obsega številne človekove aktivnosti, povezane z jezikovnim izražanjem kot tradicionalnim orodjem za širjenje ljudskega izročila, podatkov in znanja. V to zvrst sodijo narečja, pregovori in reki, uganke, šaljivke in vici, pesništvo, pripovedništvo ter mitologija in bajeslovje.
Z02 »Uprizoritve in predstavitve« obsegajo predvsem oblike glasbenega, pevskega, plesnega ali gledališkega predstavljanja in likovnega izražanja, ki se izvajajo z javnim nastopanjem. V to zvrst sodijo tudi folklorno turistične prireditve, temelječe na sestavinah žive dediščine, ki so sčasoma postale del lokalne in nacionalne tradicije. Del uprizoritvene žive dediščine so tudi igre, ki jih delimo na otroške, odrasle in športne.
Z03 »Šege in navade« so raznolike aktivnosti s področja družbene kulture, ki označujejo in razlikujejo praznične in vsakdanje oblike človekovega delovanja, verovanja in vedenja. V to zvrst sodijo letne šege, šege življenjskega kroga, delovne in pravne šege ter praznovanja v družinskem in skupnostnem okviru.
Z04 »Znanja o naravi in okolju« so izročila o znanju o rastlinskem in živalskem svetu, o vremenu, vodi, prostoru in vesolju. Odražajo se kot nesnovna sporočila v človekovih izdelkih ali pa so neposredno izpričana v ustnem izročilu. V to zvrst uvrščamo tudi zdravilstvo kot preprosto, nestrokovno zdravljenje ljudi in domačih živali, temelječe na čarovnih in naravnih praksah.
Z05 »Gospodarska znanja in veščine« so znanje in veščine rokodelstva in obrtništva, trgovine in transporta ter znanje in delovne prakse nabiralništva, lovstva, kmetijstva (na primer poljedelstvo, živinoreja, vinogradništvo, čebelarstvo), gozdarstva, rudarstva in industrije. Povezujejo materialno in živo dediščino. V to zvrst uvrščamo tudi znanje o hrani, ki so preplet različnih pojavnih oblik kulturnih prvin na področjih pridelovanja, nakupa in prodaje hrane, priprave in potrošnje vsakdanjih, prazničnih ter delovnih jedi.
Z06 »Ostalo« je zvrst, v katero sodi živa dediščina, ki je ni mogoče uvrstiti v nobeno od naštetih zvrsti.