15. člen
Dostop do genetskih virov
1. S priznanjem suverenih pravic držav do njihovih naravnih virov ostaja pristojnost določanja dostopa do genetskih virov vladam in se ureja z njihovo državno zakonodajo.
2. Vsaka pogodbenica si prizadeva ustvariti pogoje, ki bi omogočili drugim pogodbenicam lažji dostop do genetskih virov za okolju primerno uporabo, in ne postavlja omejitev, ki so v nasprotju s cilji te konvencije.
3. Za namen te konvencije so genetski viri, ki jih preskrbi pogodbenica v skladu s tem in 16. ter 19. členom, samo tisti, ki jih preskrbijo pogodbenice države izvora teh virov ali pogodbenice, ki so si genetske vire pridobile v skladu s to konvencijo.
4. Če je dostop dovoljen, mora temeljiti na obojestransko sprejetih pogojih in določbah tega člena.
5. Za dostop do genetskih virov je treba predhodno pridobiti pristanek pogodbenice, ki razpolaga s takšnimi viri, razen če ni ta pogodbenica določila drugače.
6. Vsaka pogodbenica si prizadeva razvijati in izvajati znanstvene raziskave, temelječe na genetskih virih, ki jih preskrbijo druge pogodbenice, s polnim sodelovanjem teh pogodbenic, in če je to možno, na njihovem ozemlju.
7. Vsaka pogodbenica sprejme primerne zakonodajne, upravne ali politične ukrepe v skladu s 16. in 19. členom, in če je to potrebno, s finančnim mehanizmom, ustanovljenim v 20. in 21. členu, z namenom, da bi s pogodbenico, ki preskrbi genetske vire, pošteno in pravično delila dosežke raziskovanj in razvoja ter koristi od komercialne in druge rabe teh virov. Takšna delitev temelji na vzajemno sprejetih pogojih.