Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za borznoposredniške družbe

Borznoposredniška družba, ki uporablja notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje, valutno tveganje in/ali tveganje spremembe cen blaga, mora izpolnjevati naslednje kvalitativne standarde:

notranji model mora biti vgrajen v dnevni proces upravljanja s tveganji in se mora uporabljati kot podlaga za poročanje višjemu vodstvu o izpostavljenosti tveganjem,

mora imeti enoto za upravljanje s tveganji, ki mora biti organizacijsko in operativno neodvisna od enot, ki se ukvarjajo s trgovanjem, in mora poročati neposredno višjemu vodstvu borznoposredniške družbe; ta enota mora biti odgovorna za oblikovanje in vzpostavitev sistema za upravljanje s tveganji, ter za izdelavo in analizo dnevnih poročil o rezultatih modela in ustreznih ukrepih, ki jih je treba sprejeti glede trgovalnih limitov; enota mora opraviti tudi začetno in tekoče ovrednotenje notranjega modela,

uprava borznoposredniške družbe in višje vodstvo morata biti aktivno vključena v proces upravljanja s tveganji; dnevna poročila enote za upravljane s tveganji morajo pregledati vodilni delavci z zadostnimi pooblastili za ukrepanje v smislu zmanjšanja pozicij posameznih trgovcev in celotne izpostavljenosti tveganjem,

mora imeti zadostno število zaposlenih, usposobljenih za delo z modeli na področju trgovanja, upravljanja s tveganji, revidiranja in zalednih služb,

mora imeti vzpostavljene ustrezne postopke za spremljanje in zagotavljanje skladnosti uporabe modelov z dokumentiranimi notranjimi politikami ter kontrolami, ki se nanašajo na celotno delovanje sistema merjenja tveganj,

modeli morajo dajati zanesljive dokaze o zadostni stopnji natančnosti pri merjenju tveganj,

mora pogosto izvajati programe testiranja izjemnih situacij; rezultate tega testiranja mora pregledati višje vodstvo in se morajo odražati v sprejetih politikah ter limitih trgovanja; kadar testiranja izjemnih situacij razkrijejo posebno občutljivost na določene okoliščine, mora borznoposredniška družba nemudoma sprejeti ukrepe za ustrezno obvladovanje teh tveganj; testiranje izjemnih situacij se zlasti nanaša na nelikvidnost trgov v izjemnih tržnih pogojih, tveganje koncentracije, enosmerne trge (trgi, na katerih prevladuje bodisi ponudba bodisi povpraševanje), tveganje neugodnih dogodkov in tveganje napačnega izbora stopnje neplačila (jump-to-default risk), nelinearnost produktov, pozicije, ki jih ni koristno izvršiti (deep out of the money), pozicije, ki so predmet velikega cenovnega razkoraka in druga tveganja, ki niso ustrezno zajeta z modelom VaR; testiranje izjemnih situacij mora odražati značilnosti portfeljev in čas, ki bi bil potreben za uvedbo varovanja ali obvladovanje tveganj pri zelo slabih tržnih pogojih; borznoposredniška družba mora izvajati tudi povratno testiranje izjemnih situacij (reverse stress tests),

enota za upravljanje s tveganji mora redno izvajati testiranje za nazaj,

sistem merjenja tveganj mora biti predmet rednih pregledov, ki jih izvaja služba notranje revizije; pregledi morajo pokrivati delovanje enote za upravljanje s tveganji in enote, ki se ukvarja s trgovanjem; vsaj enkrat letno mora borznoposredniška družba opraviti celovit pregled procesov upravljanja s tveganji, ki mora vključevati najmanj:

– ustreznost dokumentiranosti sistema in procesov upravljanja s tveganji ter organizacije enote za upravljanje s tveganji,

– vključenost merjenja tržnih tveganj v dnevno upravljanje s tveganji in celovitost sistema obveščanja vodstva,

– proces, ki ga borznoposredniška družba uporablja za odobravanje cenovnih modelov in sistemov vrednotenja, ki jih uporabljata enota za trgovanje in zaledna služba,

– obseg tržnih tveganj, zajetih v modele, in ovrednotenje vseh pomembnejših sprememb procesa merjenja tveganj,

– natančnost in popolnost podatkov o pozicijah, natančnost ter primernost predpostavk za določanje nestanovitnosti in korelacij ter natančnost vrednotenja in izračunov občutljivosti na tveganja,

– proces preverjanja doslednosti, pravočasnosti, neodvisnosti in zanesljivosti virov podatkov, na katerih temeljijo notranji modeli,

– proces za preverjanje testiranja za nazaj, s katerim se ocenjuje natančnost modela.