(a) Pri vseh transakcijah pomoči v hrani članice posebno pozornost namenijo:
(i)
izogibanju škodljivim učinkom na lokalno pridelavo, proizvodnjo in trženje z ustrezno časovno razporeditvijo razdeljevanja pomoči v hrani;
(ii)
spoštovanju lokalnih prehranjevalnih navad in potreb uporabnikov ter čim večjemu zmanjševanju morebitnih neugodnih učinkov na njihove navade pri uživanju hrane in
(iii)
olajševanju sodelovanja žensk pri odločanju in izvajanju dejavnosti pomoči v hrani, s čimer se krepi zanesljivost preskrbe s hrano na ravni gospodinjstva.
(b) Članice si prizadevajo in podpirajo prizadevanja vlad v državah prejemnicah pri oblikovanju in izvajanju programov pomoči v hrani v skladu s to konvencijo.
(c) Članice podpirajo, in kadar je primerno, prispevajo h krepitvi zmogljivosti in usposobljenosti vlad prejemnic in ustreznih predstavnikov civilne družbe za oblikovanje in izvajanje strategij za zanesljivo preskrbo s hrano, da bi izboljšale učinek programov pomoči v hrani.
(d) Kadar se pomoč v hrani v državi prejemnici prodaja, to v čim večji meri poteka prek zasebnega sektorja in na podlagi tržne analize. Pri usmerjanju prihodka iz take prodaje imajo prednost projekti, katerih namen je večja zanesljivost preskrbe upravičencev s hrano.
(e) Razmišljati je treba tudi o povečanju pomoči v hrani na druge načine (finančna pomoč, tehnična pomoč itd.), da bi se izboljšale možnosti za večjo zanesljivost preskrbe s hrano in povečala usposobljenost vlad in civilne družbe za oblikovanje strategij zanesljive preskrbe s hrano na vseh ravneh.
(f) Članice si prizadevajo za zagotovitev skladnosti med politiko pomoči v hrani in politiko na drugih področjih, kot so razvoj, kmetijstvo in trgovina.
(g) Članice se strinjajo, da se bodo v čim večji meri posvetovale z vsemi vpletenimi partnerji na ravni posamezne države prejemnice in tako zagotovile nadzor nad usklajenostjo programov in dejavnosti pomoči v hrani.
(h) Članice si prizadevajo za skupno ocenjevanje svojih programov in dejavnosti pomoči v hrani. Ocenjevanje naj temelji na dogovorjenih mednarodnih načelih.
(i) Pri ocenjevanju programov in dejavnosti pomoči v hrani članice upoštevajo določbe te konvencije, ki se nanašajo na učinkovitost in vpliv teh programov in dejavnosti pomoči v hrani.
(j) Članice naj ocenijo učinek svojih programov pomoči v hrani, ki potekajo dvostransko, večstransko ali prek nevladnih organizacij, z ustreznimi kazalniki, kot so stanje prehranjenosti uporabnikov in drugi kazalniki, ki se nanašajo na zanesljivost preskrbe s hrano po svetu.