(a) Pomoč v hrani se daje samo, kadar je to najučinkovitejše in najprimernejše sredstvo pomoči.
(b) Pomoč v hrani mora temeljiti na oceni potreb, ki jo pripravijo prejemnica in članice v okviru svojih ustreznih politik, njen cilj pa mora biti izboljšanje preskrbe s hrano v državah prejemnicah. Pri odzivanju na te potrebe članice upoštevajo posebne prehranjevalne potrebe žensk in otrok.
(c) Pomoč v hrani za neposredno razdeljevanje je treba nameniti ranljivim skupinam.
(d) Ob zagotavljanju pomoči v hrani v izrednih razmerah je treba še zlasti upoštevati dolgoročno izboljšanje razmer in razvojne cilje v državah prejemnicah ter spoštovati temeljna humanitarna načela. Članice si prizadevajo zagotoviti, da dana pomoč v hrani pravočasno prispe do predvidenih prejemnikov.
(e) Kadar ni izrednih razmer, članice v čim večji meri zagotavljajo pomoč v hrani na podlagi vnaprejšnjega načrta, tako da države prejemnice v svojih razvojnih programih lahko upoštevajo dotok pomoči v hrani, ki ga lahko pričakujejo vsako leto veljavnosti te konvencije.
(f) Če so zaradi občutnega zmanjšanja proizvodnje ali drugih okoliščin v posamezni državi, regiji ali regijah izjemne potrebe po hrani, to obravnava odbor. Članicam lahko priporoči, naj se odzovejo na razmere s povečanjem količine pomoči v hrani.
(g) Pri ugotavljanju potreb po pomoči v hrani se članice ali njihovi partnerji na regionalni ravni ali na ravni države prejemnice poskusijo dogovoriti o skupni oceni potreb.
(h) Članice se strinjajo, da bodo v svojih programih pomoči v hrani, kadar je ustrezno, določile prednostne države ali regije. Članice z obveščanjem drugih donatorjev zagotovijo preglednost v zvezi s prednostnimi prejemnicami, politiko in programi.
(i) Članice se neposredno ali prek ustreznih partnerjev posvetujejo o možnostih za oblikovanje skupnih akcijskih načrtov za prednostne države, če je mogoče za več let.