6.1 Pogodbenice oblikujejo in izvajajo ustrezno politiko in pravne ukrepe za spodbujanje trajnostne rabe rastlinskih genskih virov.
6.2 Trajnostna raba rastlinskih genskih virov za prehrano in kmetijstvo lahko vključuje ukrepe, kot so:
(a)
uveljavljanje pravične kmetijske politike, ki spodbuja, če je to primerno, razvoj in vzdrževanje različnih sistemov kmetovanja, ki krepijo trajnostno rabo biotske raznovrstnosti v kmetijstvu in drugih naravnih virov;
(b)
spodbujanje raziskovanja, ki krepi in ohranja biotsko raznovrstnost z doseganjem čim večje znotrajvrstne in medvrstne raznolikosti v korist kmetov, zlasti tistih, ki ustvarjajo in uporabljajo lastne sorte ter upoštevajo ekološka načela pri ohranjanju rodovitnosti tal in zatiranju bolezni, plevela in škodljivcev;
(c)
spodbujanje, če je to primerno, prizadevanj za žlahtnjenje rastlin, ki s sodelovanjem kmetov, zlasti v državah v razvoju, krepijo sposobnost za razvoj sort, ki so posebej prilagojene družbenim, gospodarskim in ekološkim razmeram tudi na obrobnih območjih;
(d)
širjenje genske osnove gojenih rastlin in povečevanje raznovrstnosti genskega materiala, ki je na voljo kmetom;
(e)
spodbujanje, če je to primerno, širše uporabe lokalnih in lokalnim razmeram prilagojenih gojenih rastlin, sort in vrst, ki se premalo uporabljajo;
(f)
spodbujanje, če je to primerno, širše uporabe raznovrstnih sort in vrst pri upravljanju, ohranjanju in trajnostni rabi na kmetiji gojenih rastlin ter ustvarjanje močnih vezi med žlahtnjenjem rastlin in razvojem kmetijstva, da bi tako zmanjšali ranljivost gojenih rastlin in gensko erozijo ter spodbudili povečanje svetovne živilske proizvodnje, združljive s trajnostnim razvojem, in
(g)
proučitev, in če je to ustrezno, prilagoditev strategij žlahtnjenja in predpisov v zvezi s sprostitvijo sort in distribucijo semena.