1. Država pogodbenica sprejme ukrepe, potrebne za vzpostavitev svoje jurisdikcije nad kaznivimi dejanji iz 3. člena, če je kaznivo dejanje:
a.
storjeno zoper ladjo ali na ladji, ki plove pod zastavo države, ko je kaznivo dejanje storjeno, ali
b.
storjeno na ozemlju te države, vključno z njenim teritorialnim morjem, ali
c.
storil državljan te države.
2. Država pogodbenica lahko tudi vzpostavi svojo jurisdikcijo nad vsakim takim kaznivim dejanjem, če:
a.
ga stori oseba brez državljanstva, katere običajno prebivališče je v tej državi, ali
b.
med njegovo storitvijo njenemu državljanu odvzamejo prostost, mu grozijo, ga poškodujejo ali ubijejo ali
c.
je storjeno pri poskusu prisiliti to državo, da neko dejanje stori ali se ga vzdrži.
3. Država pogodbenica, ki je vzpostavila jurisdikcijo, omenjeno v drugem odstavku, o tem uradno obvesti generalnega sekretarja Mednarodne pomorske organizacije (v nadaljevanju “generalni sekretar“). Če ta država pogodbenica pozneje odstopi od te jurisdikcije, o tem uradno obvesti generalnega sekretarja.
4. Vsaka država pogodbenica sprejme take ukrepe, kot so lahko potrebni za vzpostavitev njene jurisdikcije nad kaznivimi dejanji iz 3. člena, če je domnevni storilec na njenem ozemlju in ga ne izroči nobeni državi pogodbenici, ki je vzpostavila svojo jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena.
5. Ta konvencija ne izključuje nobene kazenske pristojnosti, ki se izvaja v skladu z notranjo zakonodajo.