4.a člen
Obvezno zavarovanje
1.
Pri prevozu potnikov z ladjo, ki je v državi pogodbenici registrirana za prevoz več kot dvanajst potnikov in se zanje uporablja ta konvencija, vsak prevoznik, ki prevoz ali del prevoza dejansko opravi, v skladu s to konvencijo za zavarovanje odgovornosti glede smrti ali poškodbe potnikov uredi zavarovanje ali drugo finančno jamstvo, na primer garancijo v banki ali podobnih finančnih institucijah. Obvezno zavarovanje ali drugo finančno jamstvo ne sme biti nižje od 250 000 obračunskih enot za potnika v vsakem posameznem primeru.
2.
Potrdilo, da obstaja veljavno zavarovanje ali drugo finančno jamstvo v skladu s to konvencijo, se izda za vsako ladjo, potem ko pristojni organ države pogodbenice ugotovi, da so bile izpolnjene zahteve iz prvega odstavka. Za ladjo, registrirano v državi pogodbenici, tako potrdilo izda ali potrdi pristojni organ države, v kateri je ladja vpisana v register; za ladjo, ki ni registrirana v državi pogodbenici, ga lahko izda ali potrdi pristojni organ vsake države pogodbenice. Vzorec potrdila je določen v prilogi k tej konvenciji in vsebuje te podatke:
(a) ime ladje, razpoznavno številčno ali črkovno oznako in pristanišče registracije;
(b) ime in navedbo sedeža prevoznika, ki dejansko opravlja prevoz ali del prevoza;
(c) identifikacijska številka IMO;
(d) vrsto in trajanje jamstva;
(e) ime in sedež zavarovalnice ali druge osebe, ki zagotavlja finančno jamstvo ali poslovno enoto, v kateri je bilo sklenjeno zavarovanje ali drugo jamstvo, ter
(f) čas veljavnosti potrdila, ki ni daljši od časa veljavnosti zavarovanja ali drugega finančnega jamstva.
3.
(a) Država pogodbenica lahko za izdajo potrdila pooblasti institucijo ali organizacijo. Ta institucija ali organizacija državo obvesti o izdaji vsakega potrdila. V vseh primerih država pogodbenica v celoti jamči za popolnost in točnost tako izdanega potrdila ter zagotovi vse potrebno za izpolnitev te obveznosti.
(b) Država pogodbenica generalnemu sekretarju sporoči:
(i) posebne obveznosti in pogoje pooblastila, ki ga je dodelila instituciji ali organizaciji;
(ii) preklic takega pooblastila ter
(iii) datum začetka veljavnosti pooblastila ali preklica pooblastila.
Dodeljeno pooblastilo začne veljati šele tri mesece po dnevu, ko je bil o njem obveščen generalni sekretar.
(c) Institucija ali organizacija, pooblaščena za izdajo potrdil v skladu s tem odstavkom, je pooblaščena najmanj za preklic tistih potrdil, ki ne izpolnjujejo pogojev, pod katerimi so bila izdana. V vseh primerih institucija ali organizacija o preklicu obvesti državo, v imenu katere je bilo potrdilo izdano.
4.
Potrdilo je sestavljeno v uradnem jeziku ali uradnih jezikih države izdajateljice. Če uporabljeni jezik ni angleški, francoski ali španski, mora besedilo vsebovati prevod v enega od teh jezikov; uradni jezik države izdajateljice je lahko izpuščen, če ta država tako odloči.
5.
Potrdilo se hrani na ladji, kopija pa pri organu, ki vodi ladijski register, če ladja ni registrirana v državi pogodbenici, pa pri organu države, ki je potrdilo izdal ali potrdil.
6.
Zavarovanje ali drugo finančno jamstvo ne izpolnjuje zahtev tega člena, če lahko preneha iz drugih razlogov, kot je potek veljavnosti zavarovanja ali finančnega jamstva, določenega v potrdilu, pred potekom treh mesecev od dneva vročitve obvestila o poteku organu iz petega odstavka, razen če potrdilo ni bilo predano temu organu ali je bilo v navedenem obdobju izdano novo. Podobno se navedene določbe uporabljajo za vsako spremembo, ki povzroči, da zavarovanje ali drugo finančno jamstvo ne izpolnjuje več zahtev tega člena.
7.
Država ladijskega registra določi pogoje za izdajo in veljavnost potrdila ob upoštevanju tega člena.
8.
Konvencija državi pogodbenici ne preprečuje, da bi se opirala na informacije, ki jih pridobi od drugih držav, organizacije ali drugih mednarodnih organizacij glede finančnega stanja ponudnikov zavarovanj ali drugih finančnih jamstev za namen te konvencije. V teh primerih se država pogodbenica, ki se opira na te podatke, ne razbremeni odgovornosti, ki jo ima kot izdajateljica potrdila.
9.
Potrdila, ki jih izda ali potrdi organ države pogodbenice, sprejmejo druge države pogodbenice za namen te konvencije in jih obravnavajo enako kot potrdila, ki so jih izdale ali potrdile same, tudi če so bila izdana ali potrjena za ladjo, ki ni registrirana v državi pogodbenici. Država pogodbenica lahko kadar koli zahteva posvetovanje z državo, ki je potrdilo izdala ali potrdila, če sumi, da je zavarovalnica ali porok, naveden v potrdilu, finančno nesposoben izpolniti svoje obveznosti v skladu s to konvencijo.
10.
Vsak odškodninski zahtevek, ki ga krije zavarovanje ali drugo finančno jamstvo v skladu s tem členom, je mogoče vložiti neposredno zoper zavarovalnico ali drugo osebo, ki zagotavlja finančno jamstvo. V takem primeru se znesek iz prvega odstavka nanaša na omejitev odgovornosti zavarovalnice ali druge osebe, ki zagotavlja finančno jamstvo, tudi če prevoznik ali dejanski prevoznik ni upravičen do omejitve odgovornosti. Toženec lahko še naprej uveljavlja ugovore (razen stečaja ali prisilne poravnave), ki bi jih bil v skladu s to konvencijo upravičen uveljavljati prevoznik iz prvega odstavka. Toženec lahko poleg tega uveljavlja ugovor, da je škoda posledica namena zavarovanca, vendar toženec ne more uveljavljati drugih ugovorov, do katerih bi bil upravičen v postopku zavarovanca zoper toženca. Toženec ima v vsakem primeru pravico zahtevati, da se prevoznik in dejanski prevoznik vključita v postopek.
11.
Vsi zneski, ki jih zagotovi zavarovalnica ali se zagotovijo iz drugega finančnega jamstva v skladu s prvim odstavkom, so na voljo izključno za poplačilo zahtevkov v skladu s konvencijo, vsa izplačila takih zneskov pa bodo odgovornost, ki izhaja iz konvencije, razbremenila do višine plačanega zneska.
12.
Država pogodbenica ladji pod njeno zastavo, za katero se uporablja ta člen, dovoli plovbo le, če je bilo potrdilo izdano v skladu z drugim ali petnajstim odstavkom.
13.
Po tem členu vsaka država pogodbenica v skladu s svojo zakonodajo zagotovi, da zavarovanje ali drugo finančno jamstvo v obsegu iz prvega odstavka velja za vsako ladjo, registrirano za prevoz več kot dvanajst potnikov, ne glede na to, kje je registrirana, za vplutje v pristanišče na njenem ozemlju ali izplutje iz njega, če se uporablja ta konvencija.
14.
Ne glede na peti odstavek lahko država pogodbenica obvesti generalnega sekretarja, da ladjam za namen trinajstega odstavka ob vplutju v pristanišča na njenem ozemlju ali izplutju iz njih ni treba imeti ali predložiti potrdila iz drugega odstavka, če je država pogodbenica, ki je potrdilo izdala, generalnega sekretarja obvestila, da vodi evidenco v elektronski obliki, ki je dostopna vsem državam pogodbenicam in potrjuje obstoj potrdila ter jim omogoča, da izpolnijo svoje obveznosti v skladu s trinajstim odstavkom.
15.
Če zavarovanje ali drugo finančno jamstvo za ladjo v lasti države pogodbenice ni urejeno, se ustrezne določbe tega člena ne uporabljajo, ladja pa mora imeti potrdilo, ki ga izda pristojni organ države ladijskega registra, ki navaja, da je ladja v lasti te države in da je odgovornost zavarovana ustrezno znesku iz prvega odstavka. Oblika potrdila mora čim bolj ustrezati vzorcu iz drugega odstavka.