11. člen
Zdravstvene storitve
(1)
Oseba, ki po pravnih predpisih ene države pogodbenice izpolnjuje potrebne pogoje za pravico do storitve in
a)
ki ima stalno prebivališče na ozemlju druge države pogodbenice ali
b)
katere stanje med začasnim bivanjem na ozemlju druge države pogodbenice nemudoma terja storitve in oseba ni odšla v drugo državo pogodbenico z namenom uveljavljanja pravice do zdravniške oskrbe ali
c)
ki je od pristojnega nosilca dobila dovoljenje, da odide na ozemlje druge države pogodbenice, da bi tam bila deležna svojemu stanju primernega zdravljenja, oziroma bo tako dovoljenje dobila,
ima pravico do zdravstvenih storitev v breme pristojnega nosilca od nosilca po kraju stalnega ali začasnega prebivališča po pravnih predpisih, ki veljajo za tega nosilca, kot da bi bila pri njem zavarovana.
(2)
V primerih iz prvega odstavka je nudenje telesnih protez, večjih pripomočkov in drugih storitev velike vrednosti vezano na soglasje pristojnega nosilca. Soglasje ni potrebno, če storitve ni mogoče odložiti, ne da bi bilo resno ogroženo življenje ali zdravje te osebe ali če se povračilo stroškov opravi v obliki pavšalnih izplačil po drugem odstavku 15. člena.
(3)
Prejšnja odstavka ustrezno veljata za družinske člane.
(4)
Točki b) in c) prvega odstavka veljata za zdravljenje pri zdravnikih, zobozdravnikih in dentistih zasebne prakse le za naslednje osebe:
a)
osebe, ki pri opravljanju svoje dejavnosti začasno bivajo v drugi državi pogodbenici in njihove družinske člane, ki bivajo z njimi;
b)
osebe na obisku pri svoji družini, ki ima stalno prebivališče v drugi državi pogodbenici;
c)
osebe, ki iz drugih razlogov začasno bivajo v drugi državi pogodbenici, če imajo odobritev za ambulantno zdravljenje na račun nosilca zdravstvenega zavarovanja po kraju svojega začasnega prebivališča.