1. O vsakem sporu med dvema ali več pogodbenicami glede uporabe ali razlage te konvencije, ki ga ne morejo rešiti organi, pooblaščeni za odločanje v skladu s to konvencijo, se bosta pogajali stranki v sporu.
2. Če ta pogajanja v kratkem ne privedejo do dogovora, ena od strank predloži zadevo predsedniku urada in ga prosi, da imenuje spravnega posredovalca. Če spravni posredovalec ne more doseči dogovora med strankama glede rešitve, v svojem poročilu predsedniku ugotovi in določi naravo in obseg spora.
3. Ko se ugotovi, da dogovor ni bil dosežen, se spor predloži v arbitražo. V ta namen ena od strank v dveh mesecih od dne, ko je bilo poročilo poslano strankam v sporu, predloži generalnemu sekretarju urada prošnjo za arbitražo, pri čemer navede arbitra, ki ga je izbrala. Druga stranka ali druge stranke v sporu morajo v dveh mesecih imenovati svojega arbitra. Če se to ne zgodi, ena od strank obvesti predsednika Meddržavnega sodišča in ga prosi, da imenuje arbitra ali arbitre.
Če več strank nastopa skupaj, se pri uporabi določb prejšnjega odstavka štejejo za eno. Ob dvomu odloči generalni sekretar.
Arbitri imenujejo predsednika. Če se arbitri v dveh mesecih ne morejo sporazumeti o izbiri, to stori predsednik Meddržavnega sodišča, ki mu je zadevo predložila ena od strank.
4. Arbitražni senat odloči z večino glasov članov, pri neodločenem izidu pa ima predsednik odločilni glas. Ta odločitev je zavezujoča za vse stranke v sporu, dokončna in brez pravice do pritožbe.
5. Vsaka država lahko ob podpisu ali ratifikaciji te konvencije ali ob pristopu k njej izjavi, da je ne zavezujejo določbe tretjega in četrtega odstavka. Te določbe do države, ki bo dala tak pridržek, za druge pogodbenice ne bodo zavezujoče.
6. Vsaka pogodbenica, ki da pridržek v skladu z določbami prejšnjega odstavka, ga lahko kadar koli umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na vlado depozitarja.