14. člen
(odpadki, za katere ni potrebna ocena odpadkov)
(1)
Ne glede na prvi odstavek 12. člena te uredbe ocene odpadkov ni treba izdelati za:
1.
odpadke istega imetnika, če njihova celotna odložena količina v obdobju zaporednih štirih mesecev ne presega 200 kg ter je na podlagi razpoložljivih podatkov o odpadkih in njihovega vizualnega pregleda mogoče izključiti njihovo onesnaženost z nevarnimi snovmi,
2.
odpadke istega imetnika, če njihova celotna odložena količina v enem letu ne presega 15 ton in imetnik pred začetkom dostavljanja odpadkov pisno potrdi, da ta količina v dovoljenem obdobju ne bo prekoračena, da odpadki niso onesnaženi z nevarnimi snovmi in je delež biološko razgradljivih odpadkov v njih manjši od pet odstotkov, pri čemer so vrsta, izvor in kraj nastanka vsake pošiljke v celoti znani,
3.
komunalna odpadka, ki se razvrščata v številki odpadka 20 02 02 in 20 03 03 s seznama odpadkov,
4.
odpadke, ki nastajajo pri raziskovanju, izkoriščanju, obdelavi ali skladiščenju mineralnih surovin ali kot posledica obratovanja kamnolomov, če so odloženi na kraju nastanka, in
5.
gradbene odpadke, ki vsebujejo azbest, in trdno vezane azbestne odpadke.
(2)
Za odpadke iz 1. do 4. točke prejšnjega odstavka mora njihov imetnik, ki oddaja te odpadke v odlaganje, upravljavcu odlagališča predložiti izjavo, iz katere je razvidno, da odpadki niso onesnaženi z nevarnimi snovmi in nimajo nevarnih lastnosti.
(3)
Upravljavec odlagališča mora zagotoviti, da masa odpadkov iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena ne preseže 0,5 odstotka mase vseh na odlagališču odloženih odpadkov.
(4)
Določbe tega člena se ne uporabljajo za kovinsko živo srebro.