TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno.

Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.