Če je plačljiva menica v denarju, ki v plačilnem kraju ni v tečaju, se sme plačati menična vsota z denarjem, ki je tu v tečaju, in sicer po vrednosti, ki jo ima na dan dospelosti. Če je dolžnik v zamudi, sme imetnik menice izbirati in zahtevati, da se menična vsota izplača z domačim denarjem po tečaju, ki velja na dan dospelosti ali na plačilni dan.
Vrednost tujega denarja se določi po običajih, ki veljajo v plačilnem kraju. Vendar pa trasant lahko odredi, da se obračuna vsota, ki jo je treba plačati, po tečaju, odrejenem v menici.
Ti predpisi se ne uporabljajo, če je trasant odredil, da se mora plačati prav v denarju, navedenem v menici (odredba efektivnega plačila v tujem denarju).
Predpisi drugega in tretjega odstavka tega člena se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju z veljavnimi valutnimi in deviznimi predpisi.
Če je navedena menična vsota v denarju, ki ima isto ime, vendar pa različno vrednost v državi, kjer je bila menica izdana, in v tisti kjer naj se plača, se šteje, da je mišljen denar plačilnega kraja.