Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in slovenskem prevodu glasi:
EUROPEAN CONVENTION <BR>ON THE SUPPRESSION OF TERRORISM
The member States of the Council of Europe, signatory hereto,
Considering that the aim of the Council of Europe is to achieve a greater unity between its members;
Aware of the growing concern caused by the increase in acts of terrorism;
Wishing to take effective measures to ensure that the perpetrators of such acts do not escape prosecution and punishment;
Convinced that extradition is a particularly effective measure for achieving this result,
Have agreed as follows;
Article 1
For the purposes of extradition between Contracting States, none of the following offences shall be regarded as a political offence or as an offence connected with a political offence or as an offence inspired by political motives:
a an offence within the scope of the Convention for the Suppression of Unlawful Seizure of Aircraft, signed at The Hague on 16 December 1970;
b an offence within the scope of the Convention for the Suppression of Unlawful Acts against the Safety of Civil Aviation, signed at Montreal on 23 September 1971;
c a serious offence involving an attack against the life, physical integrity or liberty of internationally protected persons, including diplomatic agents;
d an offence involving kidnapping, the taking of a hostage or serious unlawful detention;
e an offence involving the use of a bomb, grenade, rocket, automatic firearm or letter or parcel bomb if this use endangers persons;
f an attempt to commit any of the foregoing offences or participation as an accomplice of a person who commits or attempts to commit such an offence.
Article 2
1. For the purpose of extradition between Contracting States, a Contracting State may decide not to regard as a political offence or as an offence connected with a political offence or as an offence inspired by political motives a serious offence involving an act of violence, other than one covered by Article 1, against the life, physical integrity or liberty of a person.
2. The same shall apply to a serious offence involving an act against property, other than one covered by Article 1, if the act created a collective danger for persons.
3. The same shall apply to an attempt to commit any of the foregoing offences or participation as an accomplice of a person who commits or attempts to commit such an offence.
Article 3
The provisions of all extradition treaties and arrangements applicable between Contracting States, including the European Convention on Extradition, are modified as between Contracting States to the extent that they are incompatible with this Convention
Article 4
For the purpose of this Convention and to the extent that any offence mentioned in Article 1 or 2 is not listed as an extraditable offence in any extradition convention or treaty existing between Contracting States, it shall be deemed to be included as such therein.
Article 5
Nothing in this Convention shall be interpreted as imposing an obligation to extradite if the requested State has substantial grounds for believing that the request for extradition for an offence mentioned in Article 1 or 2 has been made for the purpose of prosecuting or punishing a person on account of his race, religion, nationality or political opinion, or that that person’s position may be prejudiced for any of these reasons.
Article 6
1. Each Contracting State shall take such measures as may be necessary to establish its jurisdiction over an offence mentioned in Article 1 in the case where the suspected offender is present in its territory and it does not extradite him after receiving a request for extradition from a Contracting State whose jurisdiction is based on a rule of jurisdiction existing equally in the law of the requested State.
2. This Convention does not exclude any criminal jurisdiction exercised in accordance with national law.
Article 7
A Contracting State in whose territory a person suspected to have committed an offence mentioned in Article 1 is found and which has received a request for extradition under the conditions mentioned in Article 6, paragraph 1, shall, if it does not extradite that person, submit the case, without exception whatsoever and without undue delay, to its competent authorities for the purpose of prosecution. Those authorities shall take their decision in the same manner as in the case of any offence of a serious nature under the law of that State.
Article 8
1. Contracting States shall afford one another the widest measure of mutual assistance in criminal matters in connection with proceedings brought in respect of the offences mentioned in Article 1 or 2. The law of the requested State concerning mutual assistance in criminal matters shall apply in all cases. Nevertheless this assistance may not be refused on the sole ground that it concerns a political offence or an offence connected with a political offence or an offence inspired by political motives.
2. Nothing in this Convention shall be interpreted as imposing an obligation to afford mutual assistance if the requested State has substantial grounds for believing that the request for mutual assistance in respect of an offence mentioned in Article 1 or 2 has been made for the purpose of prosecuting or punishing a person on account of his race, religion, nationality or political opinion or that that person’s position may be prejudiced for any of these reasons.
3. The provisions of all treaties and arrangements concerning mutual assistance in criminal matters applicable between Contracting States, including the European Convention on Mutual Assistance in Criminal Matters, are modified as between Contracting States to the extent that they are incompatible with this Convention.
Article 9
1. The European Committee on Crime Problems of the Council of Europe shall be kept informed regarding the application of this Convention.
2. It shall do whatever is needful to facilitate a friendly settlement of any difficulty which may arise out of its execution.
Article 10
1. Any dispute between Contracting States concerning the interpretation or application of this Convention, which has not been settled in the framework of Article 9, paragraph 2, shall, at the request of any Party to the dispute, be referred to arbitration. Each Party shall nominate an arbitrator and the two arbitrators shall nominate a referee. If any Party has not nominated its arbitrator within the three months following the request for arbitration, he shall be nominated at the request of the other Party by the President of the European Court of Human Rights. If the latter should be a national of one of the Parties to the dispute, this duty shall be carried out by the Vice-President of the Court or if the Vice-President is a national of one of the Parties to the dispute, by the most senior judge of the Court not being a national of one of the Parties to the dispute. The same procedure shall be observed if the arbitrators cannot agree on the choice of referee.
2. The arbitration tribunal shall lay down its own procedure. Its decisions shall be taken by majority vote. Its award shall be final.
Article 11
1. This Convention shall be open to signature by the member States of the Council of Europe. It shall be subject to ratification, acceptance or approval. Instruments of ratification, acceptance or approval shall be deposited with the Secretary General of the Council of Europe.
2. The Convention shall enter into force three months after the date of the deposit of the third instrument of ratification, acceptance or approval.
3. In respect of a signatory State ratifying, accepting or approving subsequently, the Convention shall come into force three months after the date of the deposit of its instrument of ratification, acceptance or approval.
Article 12
1. Any State may, at the time of signature or when depositing its instrument of ratification, acceptance or approval, specify the territory or territories to which this Convention shall apply.
2. Any State may, when depositing its instrument of ratification, acceptance or approval or at any later date, by declaration addressed to the Secretary General of the Council of Europe, extend this Convention to any other territory or territories specified in the declaration and for whose international relations it is responsible or on whose behalf it is authorised to give undertakings.
3. Any declaration made in pursuance of the preceding paragraph may, in respect of any territory mentioned in such declaration, be withdrawn by means of a notification addressed to the Secretary General of the Council of Europe. Such withdrawal shall take effect immediately or at such later date as may be specified in the notification.
Article 13
1. Any State may, at the time of signature or when depositing its instrument of ratification, acceptance or approval, declare that it reserves the right to refuse extradition in respect of any offence mentioned in Article 1 which it considers to be a political offence, an offence connected with a political offence or an offence inspired by political motives, provided that it undertakes to take into due consideration, when evaluating the character of the offence, any particularly serious aspects of the offence, including:
a that it created a collective danger to the life, physical integrity or liberty of persons; or
b that it affected persons foreign to the motives behind it; or
c that cruel or vicious means have been used in the commission of the offence.
2. Any State may wholly or partly withdraw a reservation it has made in accordance with the foregoing paragraph by means of a declaration addressed to the Secretary General of the Council of Europe which shall become effective as from the date of its receipt.
3. A State which has made a reservation in accordance with paragraph 1 of this article may not claim the application of Article 1 by any other State; it may, however, if its reservation is partial or conditional, claim the application of that article in so far as it has itself accepted it.
Article 14
Any Contracting State may denounce this Convention by means of a written notification addressed to the Secretary General of the Council of Europe. Any such denunciation shall take effect immediately or at such later date as may be specified in the notification.
Article 15
This Convention ceases to have effect in respect of any Contracting State which withdraws from or ceases to be a member of the Council of Europe.
Article 16
The Secretary General of the Council of Europe shall notify the member States of the Council of:
a any signature;
b any deposit of an instrument of ratification, acceptance or approval;
c any date of entry into force of this Convention in accordance with Article 11 thereof;
d any declaration or notification received in pursuance of the provisions of Article 12;
e any reservation made in pursuance of the provisions of Article 13, paragraph 1;
f the withdrawal of any reservation effected in pursuance of the provisions of Article 13, paragraph 2;
g any notification received in pursuance of Article 14 and the date on which denunciation takes effect;
h any cessation of the effects of the Convention pursuant to Article 15.
In witness whereof, the undersigned, being duly authorised thereto, have signed this Convention.
Done at Strasbourg, this 27th day of January 1977, in English and in French, both texts being equally authoritative, in a single copy which shall remain deposited in the archives of the Council of Europe. The Secretary General of the Council of Europe shall transmit certified copies to each of the signatory States.
EVROPSKA KONVENCIJA <BR>O ZATIRANJU TERORIZMA
Države članice Sveta Evrope, podpisnice te konvencije,
menijo, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami,
se zavedajo naraščajoče zaskrbljenosti zaradi povečanja števila terorističnih dejanj,
želijo učinkovito ukrepati in zagotoviti, da se storilci takšnih dejanj ne bi izognili pregonu in kaznovanju,
so prepričane, da je ekstradicija še posebno učinkovit ukrep za dosego tega cilja,
1. Za namene ekstradicije med državami pogodbenicami se nobeno od naslednjih kaznivih dejanj ne šteje za politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kaznivo dejanje, spodbujeno s političnimi razlogi:
a)
kazniva dejanja po Konvenciji o zatiranju nezakonite ugrabitve zrakoplovov, podpisani v Haagu 16. decembra 1970,
b)
kazniva dejanja po Konvenciji o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega zrakoplovstva, sklenjeni v Montrealu 23. septembra 1971,
c)
kazniva dejanja po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper osebe pod mednarodno zaščito, vštevši diplomatske agente, sprejeti v New Yorku 14. decembra 1973;
d)
kazniva dejanja po Mednarodni konvenciji zoper jemanje talcev, sprejeti v New Yorku 17. decembra 1979;
e)
kazniva dejanja po Konvenciji o fizičnem varovanju jedrskega materiala, sprejeti na Dunaju 3. marca 1980;
f)
kazniva dejanja po Protokolu o zatiranju nezakonitih dejanj na letališčih za mednarodno civilno zrakoplovstvo, sestavljenem v Montrealu 24. februarja 1988;
g)
kazniva dejanja po Konvenciji o preprečevanju nezakonitih dejanj zoper varnost pomorske plovbe, sestavljeni v Rimu 10. marca 1988;
h)
kazniva dejanja po Protokolu za preprečevanje nezakonitih dejanj zoper varnost ploščadi, postavljenih na epikontinentalnem pasu, sestavljenem v Rimu 10. marca 1988;
i)
kazniva dejanja po Mednarodni konvenciji o zatiranju terorističnih bombnih napadov, sprejeti v New Yorku 15. decembra 1997;
j)
kazniva dejanja po Mednarodni konvenciji o zatiranju financiranja terorizma, sprejeti v New Yorku 9. decembra 1999.«
2. Če niso zajeta v konvencijah, naštetih v prvem odstavku, se za namene izročitve storilca med državami pogodbenicami ne šteje samo storitev temeljnih kaznivih dejanj, ampak tudi:
a.
poskus storitve katerega od teh temeljnih kaznivih dejanj;
b.
sostorilstvo pri storitvi ali poskusu storitve katerega od teh temeljnih kaznivih dejanj;
c.
organiziranje storitve ali napeljevanje drugih k storitvi ali poskus storitve katerega od teh temeljnih kaznivih dejanj.
1. Za namene ekstradicije med državami pogodbenicami se država pogodbenica lahko odloči, da ne šteje za politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali za kaznivo dejanje, spodbujeno s političnimi razlogi, vsakega hudega kaznivega dejanja nasilja zoper življenje, osebno nedotakljivost ali svobodo osebe, ki ni navedeno v 1. členu.
2. Enako velja za hudo kaznivo dejanje zoper premoženje, ki ni navedeno v 1. členu, če je tako dejanje povzročilo kolektivno nevarnost za ljudi.
a.
poskus storitve katerega koli navedenega kaznivega dejanja;
b.
sostorilstvo pri katerem koli navedenem kaznivem dejanju ali poskusu storitve takega kaznivega dejanja;
c.
organiziranje storitve ali napeljevanje drugih k storitvi ali poskus storitve katerega koli navedenega kaznivega dejanja.
Določbe vseh pogodb ali sporazumov o ekstradiciji, veljavnih med državami pogodbenicami, vključno z Evropsko konvencijo o ekstradiciji, so med državami pogodbenicami spremenjene, kolikor so neskladne s to konvencijo.
1. Za namene te konvencije, in če v 1. ali 2. členu omenjeno kaznivo dejanje ni na seznamu kaznivih dejanj, za katera se lahko zahteva ekstradicija po kateri koli konvenciji ali pogodbi o ekstradiciji med državami pogodbenicami, se šteje, da je kot takšno vključeno v tej konvenciji. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo v vseh pogodbah o izročitvi, ki jih bodo pozneje med seboj sklenile, štele taka kazniva dejanja za kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev.
2. Če država pogodbenica kot pogoj za izročitev zahteva obstoj pogodbe, prejme prošnjo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero nima sklenjene pogodbe o izročitvi, lahko zaprošena država pogodbenica po lastnem preudarku šteje to konvencijo za pravno podlago za izročitev za katero koli kaznivo dejanje iz 1. ali 2. člena.
1. Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost ekstradicije, če ima zaprošena država utemeljene razloge, da meni, da je zahteva za ekstradicijo za kaznivo dejanje iz l. ali 2. člena dana zaradi pregona ali kaznovanja osebe zaradi njene rasne, verske ali narodne pripadnosti ali političnega prepričanja, ali če bi bil položaj te osebe lahko ogrožen zaradi katerega koli od teh razlogov.
2. Nobena določba v tej konvenciji se ne razlaga kot nalaganje obveznosti zaprošeni državi, da izroči osebo, če za osebo, ki naj bi jo izročili, obstaja tveganje, da bo izpostavljena mučenju.
3. Nobena določba v tej konvenciji se ne razlaga kot nalaganje obveznosti zaprošeni državi, da izroči osebo, za katero se zahteva izročitev, če ta tvega, da bo izpostavljena smrtni kazni ali dosmrtnemu zaporu brez možnosti pogojnega odpusta, če pravo zaprošene države ne dopušča dosmrtnega zapora, razen če mora po veljavnih pogodbah o izročitvi zaprošena država osebo izročiti, če da država prosilka tako zagotovilo, kot ga zaprošena država šteje za zadostno, da smrtna kazen ne bo izrečena, ali da izrečena smrtna kazen ne bo izvršena, ali da zadevna oseba ne bo v dosmrtnem zaporu brez možnosti pogojnega odpusta.
1. Vsaka država pogodbenica izvaja potrebne ukrepe, da uveljavi svojo sodno pristojnost za kazniva dejanja iz 1. člena, v primeru, ko je osumljenec na njenem državnem območju in ga ne izroči po prejemu zahteve za ekstradicijo od države pogodbenice, ki ima glede sodne pristojnosti enake predpise, kot obstajajo v zakonodaji zaprošene države.
2. Ta konvencija ne izključuje nobene kazenske pristojnosti, ki se izvaja v skladu z notranjim pravom.
Država pogodbenica, na katere državnem območju je oseba, osumljena storitve kaznivega dejanja iz 1. člena, ki je prejela zahtevo za ekstradicijo po prvem odstavku 6. člena, preda zadevo, če ne izroči te osebe, brez izjeme in brez nepotrebne zamude svojim pristojnim organom zaradi kazenskega pregona. Ti organi sprejmejo odločitev na enak način kot za vsa hujša kazniva dejanja po pravu te države.
1. Države pogodbenice si dajejo kar največjo medsebojno pomoč v kazenskih zadevah v zvezi s postopki za kazniva dejanja iz 1. ali 2. člena. Glede medsebojne pomoči v kazenskih zadevah se za vse primere uporablja pravo zaprošene države. Vendar pa se ta pomoč ne sme zavrniti zgolj z utemeljitvijo, da gre za politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali za kaznivo dejanje, spodbujeno s političnimi razlogi.
2. Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost medsebojne pomoči, če ima zaprošena država utemeljene razloge, da meni, da je zahteva za medsebojno pomoč v zvezi s kaznivim dejanjem iz 1. ali 2. člena dana zaradi pregona ali kaznovanja osebe zaradi njene rasne, verske ali narodne pripadnosti ali političnega prepričanja, ali če bi bil položaj te osebe lahko ogrožen zaradi katerega koli od teh razlogov.
3. Določbe vseh mednarodnih pogodb in sporazumov o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah, ki jih uporabljajo države pogodbenice, vključno z Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, so med državami pogodbenicami spremenjene, kolikor so neskladne s to konvencijo.
Države pogodbenice lahko med seboj sklenejo dvo- ali večstranske sporazume, da dopolnijo določbe te konvencije ali omogočijo lažjo uporabo njenih načel.
Evropski odbor za vprašanja kriminalitete je pristojen za spremljanje izvajanja te konvencije. Evropski odbor za vprašanja kriminalitete:
a)
je redno obveščen o izvajanju konvencije;
b)
daje predloge za lažje ali boljše izvajanje konvencije;
c)
daje priporočila Odboru ministrov glede predlogov za spremembe konvencije in daje mnenja o predlogih za spremembe konvencije, ki jih predloži država pogodbenica v skladu z 12. in 13. členom;
d)
na zahtevo države pogodbenice da mnenje o katerem koli vprašanju, povezanem z izvajanjem konvencije;
e)
stori vse potrebno, da olajša mirno poravnavo katere koli težave, do katere lahko pride pri izvajanju konvencije;
f)
daje priporočila Odboru ministrov glede nečlanic Sveta Evrope, ki naj bi bile povabljene, da pristopijo h konvenciji v skladu s tretjim odstavkom 14. člena;
g)
Odboru ministrov Sveta Evrope vsako leto na podlagi tega člena predloži poročilo o spremljanju izvajanja konvencije.
2. Ta odbor po potrebi pomaga pri mirnem reševanju težav, ki utegnejo nastati pri izvajanju te konvencije.
1. Kakršen koli spor med državami pogodbenicami o razlagi ali uporabi te konvencije, ki ni razrešen v skladu s pododstavkom e) 10. člena ali s pogajanji, se na zahtevo ene od strank v sporu predloži arbitraži. Vsaka stranka imenuje razsodnika in ta imenujeta tretjega razsodnika.
2. Če pri sporih, ki vključujejo stranke, ki so države članice Sveta Evrope, stranka ne imenuje svojega razsodnika v skladu s prvim odstavkom tega člena v treh mesecih od zahteve za arbitražo, razsodnika na zahtevo druge stranke imenuje predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice.
3. Če pri sporih, ki vključujejo stranko, ki ni članica Sveta Evrope, stranka ne imenuje svojega razsodnika v skladu s prvim odstavkom tega člena v treh mesecih od zahteve za arbitražo, razsodnika na zahtevo druge stranke imenuje predsednik Meddržavnega sodišča.
4. Če je v primerih iz drugega in tretjega odstavka tega člena predsednik zadevnega sodišča državljan ene od strank v sporu, to dolžnost opravi podpredsednik sodišča, ali če je podpredsednik državljan ene od strank v sporu, najstarejši sodnik sodišča, ki ni državljan nobene stranke v sporu.
5. Postopki iz drugega ali tretjega in četrtega odstavka se smiselno uporabljajo tudi kadar se razsodniki ne sporazumejo o imenovanju tretjega razsodnika v skladu s prvim odstavkom tega člena.
6. Arbitražno sodišče določi pravila svojega postopka. Odločitve sprejema z večino glasov. Če ni mogoče doseči večine, ima tretji razsodnik odločilen glas. Sodba tega sodišča je dokončna.
1. Država pogodbenica ali Odbor ministrov lahko predlaga spremembe te konvencije. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje predloge za spremembo državam pogodbenicam.
2. Po posvetovanju z državami pogodbenicami, ki niso članice, in po potrebi z Evropskim odborom za vprašanja kriminalitete lahko Odbor ministrov sprejme spremembo v skladu z večino, določeno v pododstavku d) 20. člena Statuta Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope vse sprejete spremembe predloži v odobritev državam pogodbenicam.
3. Sprememba, sprejeta v skladu s prejšnjim odstavkom, začne veljati trideseti dan po tem, ko je generalni sekretar prejel uradno obvestilo vseh strank, da jo sprejemajo.
1. Država pogodbenica ali Odbor ministrov lahko predlaga spremembe za posodobitev seznama pogodb iz prvega odstavka 1. člena. Predlogi za spremembe se nanašajo samo na pogodbe, ki so sklenjene v okviru Organizacije Združenih narodov in se nanašajo izrecno na mednarodni terorizem in že veljajo. Generalni sekretar Sveta Evrope sporoči predloge državam pogodbenicam.
2. Po posvetovanju z državami pogodbenicami, ki niso članice, in po potrebi z Evropskim odborom za vprašanja kriminalitete lahko Odbor ministrov sprejme predlagano spremembo z večino, določeno v pododstavku d) 20. člena Statuta Sveta Evrope. Sprememba začne veljati eno leto po datumu, ko je bila poslana državam pogodbenicam. V tem letu lahko vsaka država pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja o kakršnem koli ugovoru k začetku veljavnosti spremembe zanjo.
3. Če ena tretjina držav pogodbenic uradno obvesti generalnega sekretarja, da ugovarja začetku veljavnosti spremembe, sprememba ne začne veljati.
4. Če manj kot ena tretjina držav pogodbenic pošlje uradno obvestilo o ugovoru, sprememba začne veljati za tiste države pogodbenice, ki niso poslale uradnega obvestila o ugovoru.
5. Ko sprememba začne veljati v skladu z drugim odstavkom tega člena in je država pogodbenica poslala uradno obvestilo o ugovoru, ta sprememba začne veljati za to državo pogodbenico prvi dan meseca, ki sledi dnevu, ko je uradno obvestila generalnega sekretarja Sveta Evrope, da sprejema spremembo.
1. Konvencija je na voljo za podpis državam članicam in državam opazovalkam Sveta Evrope. Konvencijo je treba ratificirati, sprejeti, odobriti ali k njej pristopiti. Listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
2. Konvencija začne veljati tri mesece po deponiranju tretje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.
3. Po posvetovanju z Evropskim odborom za vprašanja kriminalitete lahko Odbor ministrov Sveta Evrope povabi vsako državo, ki ni članica Sveta Evrope, razen tistih iz prvega odstavka tega člena, da pristopi h konvenciji. Odločitev se sprejme z večino, določeno v točki d) 20. člena Statuta Sveta Evrope, in jo soglasno sprejmejo predstavniki držav pogodbenic, ki so člani Odbora ministrov.
4. Za vsako državo podpisnico, ki konvencijo kasneje ratificira, sprejme, odobri ali pristopi, začne konvencija veljati tri mesece deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
1. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu določi območje ali območja, za katera se uporablja ta konvencija.
2. Vsaka država lahko ob deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu ali kadar koli kasneje z izjavo generalnemu sekretarju Sveta Evrope to konvencijo razširi na drugo območje ali območja, ki so navedena v izjavi in za katerih mednarodne odnose je odgovorna ali pooblaščena.
3. Vsako izjavo glede katerega koli območja, dano v skladu s prejšnjim odstavkom, je možno umakniti z uradnim obvestilom generalnemu sekretarju Sveta Evrope. Takšen umik učinkuje takoj ali na kasnejši datum, naveden v uradnem obvestilu.
1. Vsaka država pogodbenica konvencije 15. 5. 2003 lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi protokola, ki spreminja konvencijo, izjavi, da si pridržuje pravico odkloniti ekstradicijo v zvezi s kaznivimi dejanji iz 1. člena, za katera meni, da so politična kazniva dejanja, kazniva dejanja, povezana s političnim kaznivim dejanjem, ali kazniva dejanja, spodbujena s političnimi razlogi. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo ta pridržek uporabljale za vsak primer posebej na podlagi pravilno utemeljene odločitve in bodo pri oceni narave kaznivega dejanja ustrezno upoštevale posebej hude vidike tega kaznivega dejanja, vključno:
a)
da je povzročilo kolektivno nevarnost za življenje, osebno nedotakljivost ali svobodo oseb ali
b)
da je prizadelo osebe, ki ne poznajo ozadja motivov, ali
c)
da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit in zahrbten način.
2. Pri uporabi prvega odstavka tega člena država pogodbenica navede kazniva dejanja, za katera se uporabi njen pridržek.
3. Vsaka država pogodbenica lahko z izjavo generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki začne veljati z dnevom prejema, v celoti ali delno umakne pridržek iz prvega odstavka.
4. Država pogodbenica, ki je dala pridržek po prvem odstavku tega člena, ne more od kake druge države zahtevati uporabe 1. člena; vendar pa sme, če je njen pridržek delen ali pogojen, zahtevati uporabo tega člena v taki meri, kot ga sama uporablja.
5. Pridržki iz prvega odstavka tega člena veljajo tri leta od dneva začetka veljavnosti te konvencije za zadevno državo. Ti pridržki pa se lahko obnovijo za enaka časovna obdobja.
6. Generalni sekretariat Sveta Evrope obvesti zadevno državo pogodbenico o prenehanju veljavnosti pridržka dvanajst mesecev pred datumom poteka njegove veljavnosti. Najpozneje tri mesece pred prenehanjem veljavnosti država pogodbenica uradno obvesti generalni sekretar Sveta Evrope, da podaljšuje, spreminja ali umika svoj pridržek. Če država pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope, da podaljšuje svoj pridržek, obrazloži razloge za njegovo podaljšanje. Če zadevna država pogodbenica ne pošlje uradnega obvestila, jo generalni sekretar Sveta Evrope obvesti, da se njen pridržek šteje za samodejno podaljšanega za šest mesecev. Če ta država pogodbenica pred iztekom tega roka ne pošlje uradnega obvestila o svoji nameri, da podaljša ali spremeni svoj pridržek, ta neha veljati.
7. Če država pogodbenica na podlagi pridržka, danega v skladu s prvim odstavkom tega člena, ne izroči osebe, potem ko je od druge države pogodbenice prejela prošnjo za izročitev, zadevo brez izjeme in neutemeljenega odlašanja predloži svojim organom, pristojnim za kazenski pregon, razen če se država prosilka in zaprošena država ne dogovorita drugače. Organi, pristojni za kazenski pregon v zaprošeni državi, odločajo enako kot pri drugih hudih kaznivih dejanjih po pravu te države. Zaprošena država brez neutemeljenega odlašanja sporoči izid postopkov državi prosilki in generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ta pa ga pošlje konferenci, določeni v 17. členu.
8. Odločitev o zavrnitvi prošnje za izročitev na podlagi pridržka, danega v skladu s prvim odstavkom tega člena, se takoj pošlje državi prosilki. Če v razumnem roku ni bila sprejeta nobena sodna odločitev o vsebini zadeve v zaprošeni državi v skladu s sedmim odstavkom, lahko država prosilka to sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ta pa zadevo predloži konferenci, določeni v 17. členu. Konferenca zadevo obravnava in izda mnenje o skladnosti zavrnitve s konvencijo in ga predloži Odboru ministrov, ki o tem izda izjavo. Pri opravljanju svojih nalog po tem odstavku se Odbor ministrov sestane v sestavi, omejeni na države pogodbenice.
1. Brez poseganja v uporabo 10. člena se ustanovi Konferenca držav pogodbenic proti terorizmu (v nadaljevanju COSTER), ki je pristojna za zagotavljanje:
a)
učinkovite uporabe in izvajanja konvencije skupaj z ugotavljanjem morebitnih težav, pri čemer tesno sodeluje z Evropskim odborom vprašanja za kriminalitete;
b)
preučitve pridržkov v skladu s 16. členom in zlasti postopka, določenega v osmem odstavku 16. člena;
c)
izmenjave informacij o pomembnih dosežkih na področju prava in politike v boju proti terorizmu;
d)
na zahtevo Odbora ministrov preučitve ukrepov, ki jih je sprejel Svet Evrope na področju boja proti terorizmu, in po potrebi priprave predlogov za dodatne ukrepe, potrebne za izboljšanje mednarodnega sodelovanja v boju proti terorizmu in kadar se nanašajo na sodelovanje v kazenskih zadevah v posvetovanju z Evropskim odborom za vprašanja kriminalitete;
e)
priprave mnenj o boju proti terorizmu in izvajanje pooblastil, ki ji jih je dal Odbor ministrov.
2. COSTER sestavljajo strokovnjaki, ki jih imenujejo države pogodbenice, vsaka enega. Sestaja se redno enkrat letno in izredno na zahtevo generalnega sekretarja Sveta Evrope ali vsaj ene tretjine držav pogodbenic.
3. COSTER sprejme svoj poslovnik. Stroške udeležbe držav pogodbenic, ki so države članice Sveta Evrope, krije Svet Evrope. Sekretariat Sveta Evrope COSTER-ju pomaga izvajati njegove naloge v skladu s tem členom.
4. O delu COSTER-ja se redno seznanja Evropski odbor za vprašanja kriminalitete.
Vsaka država pogodbenica lahko konvencijo odpove s pisnim obvestilom generalnemu sekretarju Sveta Evrope. Taka odpoved začne veljati takoj ali pa na kasnejši datum, naveden v uradnem obvestilu.
Konvencija preneha veljati za državo pogodbenico, ki izstopi iz članstva Sveta Evrope ali preneha biti njegova članica.
Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države pogodbenice o:
b)
vsakem deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;
c)
vsakem datumu začetka veljavnosti konvencije v skladu z njenim 14. členom;
d)
vsaki izjavi ali uradnem obvestilu, prejetem v skladu z 15. členom;
e)
vsakem pridržku, danem v skladu s prvim odstavkom 13. člena;
f)
umiku vsakega pridržka v skladu z drugim odstavkom 13. člena;
e)
vsakem uradnem obvestilu, prejetem v skladu s 18. členom, in o datumu začetka veljavnosti odpovedi;
h)
vsakem prenehanju veljavnosti konvencije v skladu s 15. členom.
V potrditev tega so pravilno pooblaščeni podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Strasbourgu 27. januarja 1977 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta obe besedili enako veljavni, v enem izvodu, ki je shranjen v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi podpisnici.
