1.
Za kazniva dejanja, navedena v 2. členu, se šteje, da spadajo med kazniva dejanja, za katera je predvidena izročitev v vseh mednarodnih pogodbah o izročitvi, ki obstajajo med katerimi koli državami pogodbenicami pred začetkom veljavnosti te konvencije. Države pogodbenice se obvežejo, da vključijo taka kazniva dejanja med kazniva dejanja, za katera je predvidena izročitev v vsaki mednarodni pogodbi o izročitvi, ki bo med njimi sklenjena kasneje.
2.
Če država pogodbenica, ki izročitev pogojuje z obstojem mednarodne pogodbe, prejme zahtevo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero nima mednarodne pogodbe o izročitvi, lahko zaprošena država pogodbenica po lastni odločitvi šteje to konvencijo za pravno podlago za izročitev v zvezi s kaznivimi dejanji, navedenimi v 2. členu. Izročitev je pogojena tudi z drugimi pogoji, določenimi v pravu zaprošene države.
3.
Države pogodbenice, ki izročitve ne pogojujejo z obstojem mednarodne pogodbe, med seboj priznajo kazniva dejanja, navedena v 2. členu, kot kazniva dejanja, za katera se predvideva izročitev, v skladu s pogoji, določenimi v pravu zaprošene države.
4.
Po potrebi se kazniva dejanja, navedena v 2. členu, zaradi izročitve med pogodbenicami obravnavajo, kot da niso bila storjena samo na kraju, kjer so se zgodila, temveč tudi na ozemlju držav, ki so vzpostavile jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena.
5.
Za določbe vseh mednarodnih pogodb in dogovorov o izročitvi med državami pogodbenicami v zvezi s kaznivimi dejanji, navedenimi v 2. členu, se šteje, da se morajo med državami pogodbenicami spremeniti, če so nezdružljive s to konvencijo.