1. Za uporabo določb iz točke b) prvega odstavka 19. člena in tretjega odstavka 24. člena v primerih, ko se izda račun v drugi valuti kot evro, vsako leto vsaka od pogodbenic določi zneske v domači valuti te pogodbenice, ki ustrezajo zneskom, izraženim v evrih.
2. Za pošiljko se lahko uveljavljajo ugodnosti v skladu s točko b) prvega odstavka 19. člena ali s tretjim odstavkom 24. člena s sklicevanjem na valuto, v kateri se izda račun, glede na znesek, ki ga je določila ta država.
3. Zneski, ki jih je treba uporabiti v kateri koli dani nacionalni valuti, so protivrednosti v tisti nacionalni valuti, enaki zneskom, izraženim v evrih, po tečaju na prvi delovni dan v oktobru in se uporabljajo od 1. januarja naslednje leto. Zaradi izvajanja določb drugega odstavka tega člena pogodbenici ob uvozu priznavata ustrezne zneske, ki jih je notificirala določena država ali Evropska komisija.
4. Pogodbenica lahko znesek, ki ga dobi pri preračunu zneska, izraženega v evrih, v nacionalno valuto, zaokroži navzgor ali navzdol. Zaokroženi znesek se od zneska, ki se dobi pri preračunu, ne sme razlikovati za več kot 5%. Pogodbenica lahko obdrži nespremenjeno protivrednost v nacionalni valuti za znesek, izražen v evrih, če je ob letni uskladitvi iz tretjega odstavka pri zamenjavi tega zneska preračunana protivrednost v nacionalni valuti kakršno koli zaokrožitvijo večja za manj kot 15%. Protivrednost v nacionalni valuti lahko ostane nespremenjena, če bi se zaradi preračuna zmanjšala protivrednost v tej nacionalni valuti.
5. Skupni odbor na zahtevo ene od pogodbenic pregleda v evrih izražene zneske. Pri tem pregledu Skupni odbor upošteva zaželeno ohranjanje realnih učinkov zadevnih vrednostnih omejitev. V ta namen se lahko odloči za spremembo zneskov, izraženih v evrih.”