1. Konvencija se uporablja za otroka, ki prebiva v eni državi pogodbenici (“matična država“) in je bil, je ali bo preseljen v drugo državo pogodbenico (“država sprejema“), ker sta ga v matični državi posvojila zakonca ali oseba, ki prebiva v državi sprejema, ali pa z namenom, da bo posvojen v državi sprejema ali v matični državi.
2. Konvencija vključuje posvojitve, pri katerih nastane trajno razmerje starši – otrok.