1. Z izjemo 7. člena so organi države pogodbenice, na ozemlju katere je otrok ali premoženje, ki mu pripada, pristojni za sprejetje ukrepov za varstvo otroka ali njegovega premoženja, ki so začasni in ozemeljsko učinkujejo le v tej državi, če ti ukrepi niso nezdružljivi z ukrepi, ki so jih sprejeli organi, pristojni na podlagi 5. do 10. člena.
2. Ukrepi, sprejeti na podlagi prejšnjega odstavka glede otroka, ki ima običajno prebivališče v državi pogodbenici, se prenehajo izvajati, takoj ko organi, pristojni na podlagi 5. do 10. člena, odločijo o ukrepih, ki bi bili lahko potrebni zaradi razmer.
3. Ukrepi, sprejeti na podlagi prvega odstavka glede otroka, ki ima običajno prebivališče v državi, ki ni pogodbenica, se prenehajo izvajati v državi pogodbenici, v kateri so bili sprejeti, takoj ko so v njej priznani ukrepi, ki so potrebni zaradi razmer in so jih sprejeli organi druge države.