Namen 32.b člena KPZSV je v enakopravni obravnavi zaposlenih, ki delajo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, z delavci, ki delajo v enakomerni razporeditvi delovnega časa (od ponedeljka do petka), kar se tiče pravice do praznovanja prazničnih dni. Določba določa obveznost delodajalca, da pri pripravi letnega razporeda dela delavcem, ki delajo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, zagotovi pravico do praznovanja s pravico do plačila nadomestila plače najmanj v tolikšnem obsegu, kot to velja za delavce, ki delajo v enakomerni razporeditvi delovnega časa (od ponedeljka do petka). Če slednjega ne zagotovi, nastopijo posledice drugega odstavka 32.b člena KPZSV.
Če je delavec, ki dela v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, dlje časa odsoten z dela (odsotnosti, kjer se nadomestilo ne izplača v breme delodajalca, npr. porodniški dopust, očetovski dopust, dolgotrajna bolniška odsotnost v breme ZZZS itd.), se pri uporabi določbe drugega odstavka 32.b člena KPZSV z namenom izenačitve pravice do praznovanja zaposlenih kot minimalni standardupoštevajo prazniki, ki padejo od ponedeljka do petka v času prisotnosti delavca na delu. Pri odsotnostih, kjer gre nadomestilo plače v breme delodajalca in je za nadomestilo plače merodajen dejanski razpored dela, se za namen uporabe določbe 32.b člena KPZSV upoštevajo vsi prazniki v koledarskem letu.
Tudi če je delavec na določen praznik delal in posledično prejel plačilo za delo in dodatek za delo na dan praznika, mu na letni ravni pripada nadomestilo v obsegu, kot ga določa drugi odstavek 32.b člena KPZSV.
Razlaga odbora v povezavi z 32.b členom KPZSV, objavljena v Uradnem listu RS, št. 116/23, zavezuje vse od uveljavitve določbe 32.b člena KPZSV dalje.