Delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela v naslednjih primerih:
-
zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom;
-
poklicne bolezni, nesreče pri delu in bolezni v zvezi z delom,
-
letnega dopusta in druge odsotnosti z dela z nadomestilom plače po 38. členu te pogodbe,
-
na dela prost dan po zakonu,
-
odsotnosti z dela zaradi napotitve na izobraževanje oziroma izobraževanja v interesu zavoda oziroma delodajalca oziroma v primerih strokovnega izpopolnjevanja iz 42. in 43. člena, če so v interesu zavoda,
-
v primeru odklonitve dela na delovnem mestu, če niso zagotovljeni varni delovni pogoji in to pomeni nevarnost za življenje in zdravje,
-
v času sodelovanja sindikalnega zaupnika v organih sindikata dejavnosti na državni ravni,
-
v drugih primerih, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom zavoda oziroma delodajalca.
V vseh navedenih primerih, razen v primeru iz prve alinee, pripada delavcu nadomestilo plače v višini 100% od osnove. V primeru iz prve alineje pripada delavcu nadomestilo plače, ki bremeni delodajalca, v višini 80 % osnove.
Osnova za obračun nadomestila plače je plača delavca, kakršno je prejel v preteklem mesecu. Pri tem se osnovo določi v urni postavki tako, da se plačo iz preteklega meseca deli s številom plačanih ur delavca za redni delovni čas in za delo preko polnega delovnega časa iz preteklega meseca. V primeru, da se v tekočem mesecu osnova oziroma izhodiščna plača za obračun plač v zavodu poviša, se adekvatno poviša tudi osnova za obračun nadomestila plače delavca.
Ne glede na določbo iz predhodnega odstavka je osnova za obračun nadomestila plače v primeru iz četrte alineje prvega odstavka tega člena plača delavca, kakršno bi prejel v tekočem mesecu za polni delovni čas, če bi delal.