Člen 6
Uporaba previdnostnega pristopa
1. Države pri ohranjanju, upravljanju in izkoriščanju čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib splošno uporabljajo previdnostni pristop za zaščito živih morskih virov in ohranjanja morskega okolja.
2. Države so bolj previdne, če so podatki negotovi, nezanesljivi ali nepopolni. Pomanjkanje primernih znanstvenih podatkov se ne uporabi kot razlog za odlaganje ali nesprejem ukrepov ohranjanja in upravljanja.
3. Države pri izvajanju previdnostnega pristopa:
(a)
izboljšajo odločanje za ohranjanje in upravljanje ribolovnih virov s pridobivanjem in skupno uporabo najboljših razpoložljivih znanstvenih podatkov ter uporabo izboljšanih tehnik za spopadanje s tveganjem in negotovostjo;
(b)
uporabijo smernice, določene v Prilogi II, in na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih podatkov določijo referenčne točke, značilne za posamezne staleže, in ukrepe, ki jih je treba izvesti, če se jih preseže;
(c)
upoštevajo, med drugim, negotovosti glede velikosti in produktivnosti staležev, referenčne točke, stanje staleža glede na te referenčne točke, obseg in porazdelitev ribolovne smrtnosti ter vpliv ribolovnih aktivnosti na neciljne in povezane ali odvisne vrste, kakor tudi obstoječe in predvidene oceanske, okoljske in socialno-ekonomske razmere, ter
(d)
razvijajo programe za zbiranje podatkov in raziskovanje, da bi ocenile vpliv ribištva na neciljne in povezane ali odvisne vrste in njihovo okolje, ter sprejmejo načrte, potrebne za zagotavljanje ohranjanja takšnih vrst in zaščito posebno občutljivih habitatov.
4. Država sprejme ukrepe za zagotavljanje, da referenčne točke v primeru, ko se jim približa, ne bodo presežene. Če pa se jih preseže, države nemudoma ukrepajo, kakor je opredeljeno v odstavku 3(b), da bi obnovile staleže.
5. Kadar je stanje ciljnih staležev ali neciljnih, povezanih in odvisnih vrst zaskrbljujoče, države okrepljeno spremljajo te staleže in vrste, da bi proučile njihovo stanje ter učinkovitost ukrepov ohranjanja in upravljanja. Navedene ukrepe redno pregledujejo ob upoštevanju novih podatkov.
6. Za novo ali raziskovalno ribištvo države članice čim prej sprejmejo previdnostne ukrepe ohranjanja in upravljanja, ki, med drugim, vključujejo omejitve ulova in omejitve napora. Takšni ukrepi veljajo, dokler ni zadostnih podatkov, ki omogočajo presojo vpliva ribištva na dolgoročno trajnost staležev, in šele na podlagi te presoje se izvaja ukrepe ohranjanja in upravljanja. Slednji ukrepi, če je primerno, omogočijo postopen razvoj ribištva.
7. Če določen naravni pojav pomembno škodljivo vpliva na stanje čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib, države sprejmejo nujne ukrepe ohranjanja in upravljanja, s katerimi zagotovijo, da ribolovna aktivnost ne zaostruje tega škodljivega vpliva. Države sprejmejo takšne nujne ukrepe tudi, kadar ribolovna aktivnost resno ogroža trajnost takšnih staležev. Nujni ukrepi so začasni in temeljijo na najboljših razpoložljivih znanstvenih dokazih.